Zjutraj nas je zbudil nadležen zvok budilke in še bolj neprijetno dejstvo, da se moramo po dvainštiridesetih dneh potovanja vrniti v domovino. Vsakega izmed nas so ob odhodu spremljali različni mešani občutki, saj smo po eni strani že kar močno pogrešali svoje bližnje v Sloveniji in tudi našo državo z vsem lepotami in slabostmi vred, po drugi strani pa je bilo potovanje res neprecenljiva, nepozabna izkušnja in nam je bilo žal, da jo je že konec.

Kakorkoli že, napočil je čas, ko smo gostitelju Kevinu pomahali v slovo in se odpravili proti letališču. Najeli smo si tako imenovani shuttle, saj vlačenje kovčkov po metroju ni najbolj prijetna stvar in ker nas je osem, tudi strošek ni bil pretiran (okrog 15$ na osebo). Na letališče smo prispeli zgodaj, saj nismo želeli, da bi šlo kaj narobe. Ker je bil terminal na letališču relativno prazen, so vsi postopki potekali gladko. Kot vedno, pregledi in čakanja niso najbolj prijetna stvar, tako da si je vsak na svoj popestril čas čakanja.

Okrog dvanajste ure smo z letališča v NY poleteli proti Bostonu, od tam pa okrog 16:00 odleteli proti Evropi, natančneje Rimu. Na letalu je bila hrana tokrat okusnejša kot pred malo več kot mesecem dni in tudi nekaj malega več prostora je bilo na voljo, saj let ni bil polno zaseden. Vsi smo poskušali zaspati na letalu in pri tem smo bili bolj ali manj uspešni. Na letališče v Rimu smo prispeli okrog sedme ure zjutraj in pričakalo nas je toplo sonce. Hitro smo se odpravili proti vratom, kjer je nas je že čakalo leto, namenjeno v Benetke. Po kratkem, enournem poletu, smo pristali v Benetkah. Poklicali smo naš prevoz z letališča in tako smo okrog 13.00 ure prispeli pred našo Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, kjer smo se poslovili in nato odpravili vsak proti svojemu domu. ...

Zadnji dan v New Yorku smo začeli z obiskom Združenih narodov, kjer dela tudi naša sostanovalka Sielke, ki prihaja iz Nemčije, natančneje Stuttgarda. Stavba OZN se nahaja na vzhodni obali otoka Manhattan, zato smo si lahko spotoma ogledali še slavno newyorško podzemno železniško postajo, ki se imenuje Grand Central. Postaja je zelo lepa in tudi precej komercialno usmerjena, saj si lahko poleg hamburgerja in limonade, kupite tudi "jabolčni" računalnik. To je pravzaprav pričakovano, saj naj bi bila po podatkih revije Travel + Leisure, ta postaja šesto najbolj obiskano turistično čudo na svetu. Tukaj naj bi bilo na leto kar 21.600.000 turistov.

Do kompleksa Organizacije združenih narodov smo se nato odpravili peš in si tako ogledali še Chrysler Building, a žal le od zuanj. Ta zgradba je najbolj znana po tem, da je bila v času grajenja konkurenčna stavba Empire State Buildingu. Pravzaprav je bila na začetku celo višja, a so nato Empire State Building še dodatno povečali. Ko smo prišli do OZN, smo želeli priklicati našo nemško sostanovalko, a nam žal ni uspelo. Kot smo izvedeli kasneje, je Sielke pozabila napolniti predplačniški paket pri mobilnem operaterju. No, ne moremo ji zameriti, saj se je enako zgodilo tudi nam pred kakšnim tednom.

OZN obiskovalcem ponuja turo, ki stane 16$ na osebo. Ker nismo bili ravno prepričani, da se nakup vstopnic splača, smo si turo raje pripravili sami. Pred stavbo smo posikali slovensko zastavo, poiskali slovensko darilo ob pridružitvi organizaciji (repliko vaše situle), si ogledali vse generalne sekretarje od ustanovitve in si na koncu izdelali lastne poštne znamke. Tako so nekateri izmed naših članov poslali punci razglednico z znamko, na kateri se nahaja njihova podoba. Omenite velja, da je takšne kartice potrebno obvezno poslati iz pošte v stavbi OZN.

Po ogledu OZN smo se kot pravi Evropejci odpravili pogledat pomemben dvoboj evropske lige prvakov v nogometu med Bayernom in Realom. Odšli smo v znan newyorški bar McGees, ki je slaven predvsem po tem, da je bil ...

V novo jutro smo se prebudili dobre volje, saj smo se vsi veselili obiska Kipa svobode, verjetno največje znamenitosti mesta. Da je kip resnično popularen, smo v praksi spoznali, ko smo čakali v vrsti za vstop na trajekt, ki pelje do Liberty Islanda.

Po varnostnem pregledu, katerega se vsakič razveselimo kot vampir česna, smo se vkrcali na trajekt in po nekajminutni vožnji smo zagledali Kip svobode. Kip je na Liberty Islandu že od leta 1886, ko so ga Francozi podarili Američanom v spomin na ameriško deklaracijo o neodvisnosti. Za mnoge imigrante, ki so se priseljevali v Združene države, je bil kip prva stvar, ki so jo zagledali ob prihodu in morda je tudi zato postal tako znan. Po izvedbi klasičnih turističnih šeg in navad, ki zajemajo slikanje pred kipom, nakup magnetov, razglednic in ostale krame, smo se odpravili na Ellis Island, ki leži pogleg Liberty Islanda. Otok je znan kot nekdanja vhodna, kontrolna točka za vse priseljence, kjer so leta 1990 odprli muzej priseljevanja. V njem je moč videti marsikaj, od zgodnjih priseljevanj starodavnih ljudstev do priseljevanja med obema svetovnima vojnama. Na tem otoku so namreč v začetku dvajsetih let 20. stoletja izvajali kontrolo priseljencev, saj so želeli preprečiti vnos bolezni, kriminalcev in politično spornih ljudi v državo. Po ogledu dokumentarnega filma, ki se je predvajal v predverju muzeja, smo se odpravili nazaj na trajekt in odšli na zasluženo večerjo. New York premore veliko dobrih restavracij, še posebej če se odpravite na 42. ulico, med osmo in deveto avenijo, kjer je cela paleta raznovrstnih restavracij.

Zvečer smo se odpravili na enega izmed newyorških stand-up šovov. Vstopnice smo kupili na Time Squareu za ugodno ceno (10$ po osebi). Malo smo se sicer bali, da ne bomo razumeli lokalnih šal, ampak po obisku smo si bili vsi enotnega menenja, da nakup vsekakor ni bil napaka. Nasmejani smo se odpravili na metro in počasi pomahali dnevu v ...

New York je veliko mesto, ki ponuja obiskovalcem in prebivalcem veliko. Tako se je bilo danes kar težko odločiti, kaj bi si pogledali, a na koncu je padla odločitev, da si ogledamo National Museum of Natural History, ki se nahaja blizu centralnega parka. Dva člana odprave se vendarle nista odpravila v muzej, saj je imel Jan na urniku tudi obisk ameriških sorodnikov.

Muzej je postregel z zanimivimi eksponati z različnih področij. Tako si je moč ogledati, kako se je razvijalo človekovo telo, števile zanimivosti o meteoritih in meteorjih in, kar je večini najbolj zanimivo, okostja dinozavrov v naravni velikosti. Ta so resnično zanimiva, sploh ker živali v takših velikostih v današnjem času ni mogoče videti. Ker je muzej ameriški, so seveda prisotne tudi živalske vrste, ki so ali so bile značilne za severno Ameriko.

Po obisku muzeja smo se odpravili na kosilo, nato pa na prijeten sprehod po centralnem parku. Kljub temu, da smo se prvič sprehajali po parku, nam je bilo večino parka kar nekako domačega. Hitro smo ugotovili, da je to verjetno posledica številnih filmov, ki so jih mojstri filmske industrije posneli v tem parku, med drugim enega izmed delov Sam doma (Home alone).

Iz parka smo izstopili pred slavnim hotelom Plaza, kjer se začne ulica, polna trgovin, med katerimi so tudi tiste, ki niso dosegljive našim žepom. Vendarle je naša nakupovalna žilica našla nekaj trgovin, kjer smo (glede na cene v Sloveniji) privarčevali kar nekaj evrov. Za popotovanje po trgovinah smo si lahko vzeli kar nekaj časa, saj smo si želeli ogledati nočni New York z ene bolj znanih stolpnic, in sicer Top of the Rock, ki jo je zgradil najbogatejši Zemljan vseh časov Rockefeller.

Tako smo se okrog desete ure zvečer odpravili na vrh stolpnice. Za vstopnico smo uporabili kar kupon iz skupka kart, ki smo jih kupili in se imenuje city pass. Razgled je bil pričakovano zelo lep, presentila pa nas je tudi zelo lepa notranjost stolpnice, večinoma narejna iz marmorja. Tako ni čudno, da stavbo obišče, po pripovedovanju ...

Osemintrideseti dan, naš drugi dan v Big Apple, iz katerega je cel dan curljal sok.Jutro je bilo zelo otožno, zato se mu nismo kaj veliko upirali in smo malo potegnili s spanjem, ki nam je po napornem prejšnjem dnevu zelo koristil.

Zbudil nas je vonj popečene slanine, ki nam jo je napravil naš gostitelj. Z velikim apetitom smo pomazali cel krožnik in se odpravili po poti našega vodiča, ki se je specializiral za New York. Pot nas je vodila najprej na podzemno železnico s katero smo se peljali dobrih 40 min do skoraj čisto južnega dela Manhattana do ulice Albany in Greenwich St, kjer sta pred 9.11.2001 stala mogočna nebotičnika, znana pod imenom WTC Twin Tower. Po strogem pregledu varnostnikov smo se prebili do spominske točke umrlih v takratnji nesreči. Ta teroristični napad je zaznamoval celoten svet in varnost, ki so jo poostrili po tej nesreči. Od takrat neprej je potrebo pred vsako večjo turistično točko opraviti varnostni protokol, ki počasi “najeda živce” še tako potrpežljivim turistom, kot smo na primer mi.

Med potjo do sredine parka nas je spremljala ograja, saj je celoten park šele v izgradnji. Postavljena sta dva spomenika kvadratne oblike v katerem so slapovi, ki se stekajo v sredino. Na robovih pa so napisana vsa imena umrlih. Ob pogledu na neskončne daljave teh imen se človek hitro vživi v žalost družin, sorodnikov in prijateljev, ki so izbubili bljižnjega.

Nadaljevali smo z ogledom ogromne trgovine z oblačili in kaj kmalu tudi iztopili, saj je bila trgovina čisto polna potrošnikov, ki so grabili oblačila kot za stavo. Odločili smo se, da zaključimo dan in se vrnemo domov. Zaradi dežja in težkih vtisov iz želostnega dogodka 11.9.2001 smo, še sami ne vemo kako, zgubili prijatelja v gneči na podzemni železnici. Po nekaj urah smo se srečno srečeli pred vrati na 860 Riverside in se vsi krepko nasmejali. ...

Zjutraj nas je ta dan presenetilo sonce, ki ni ravno pogosto za New York v temu spomladanskemu času. Še bolj pa nas je presenetil naš gostitelj Kevin (Newyorčan pri katerem stanujemo), saj nam je pripravil okusen ameriški zajtrk. Danes smo sklenili obiskati eno od predmestij New Yorka (oz. od predelov, ki niso Manhattan), izbrali smo Brooklyn. Pri popotovanju po temu delu nam je pomagal Kevin, kljub temu, da ni imel ravno velike želje raziskovati Brooklyn, saj kot pravi, v kolikor živiš na Manhattnu ne čutiš potrebe po preživljanju prostega časa kjer koli drugje kot v centru New Yorka.

Kmalu po zajtrku smo se z metrojem podali na jug tega osrednjega otoka, do pomola, ki je v bližini postaje za helikopterje (številke pomola se nihče od nas na žalost ne spomni). Od tam nas je brezplačna ladjica (»Ferry«) odpeljala do Juga Brooklyna. Zakaj je bila brezplačna? Ker nas je na jugu pričakala ogromna trgovina IKEA. Tam se sicer nismo ravno zadrževali, vzeli smo nekaj hot dogov po $1 in pot nadaljevali z (ponovno) brezplačnim prevoznim sredstvom, tokrat avtobusom, do glavne obalne avenije. Po aveniji smo se malo sprehodili, si privoščili sladoled in nadaljevali vse do mostu »Brooklyn Bridge«. Most je zares fascinanten. Postavljali so ga kar nekaj časa, gradnja pa se je odvijala okoli leta 1930. Sestavljen je iz dveh večjih obokov, ki sta višja od povprečnega bloka v Ljubljani, promet pa poteka v dveh nadstropji, zgornje je med drugim namenjeno tudi za pešce in kolesarje.

Po zgornjem nadstropju smo se tako sprehodili nazaj proti osrednjemu predelu, Manhattan. Iz mosta smo imeli lep razgled na celoten spodnji predel. Stolpnice so zares gromozanske in strnjene skupaj. Malo nižji so le predeli s priseljenci (China town, Little Italy, Soho,…). Tukaj sicer velja poudariti, da je New York mesto priseljencev in jih tako težko imenujemo priseljenci saj predstavljajo veliko večino prebivalstva in s tem sooblikujejo demografsko pestrost te metropole. Ne glede na to, kakšne vere si, kakšne polti in kakšne subkulture pa je v ...

Z današnjim dnem se je začelo naše raziskovanje znamenitosti in lepot najverjetneje enega od najbolj znanih, največjih in najbrž tudi najdražjih mest na svetu. Sončen dan smo izkoristili maksimalno. Prehodili smo kar nekaj kilometrov ter si ogledali nekaj izmed znamenitosti tega velikega mesta.

Za začetek smo oddali naše najete avtomobile in si naredili tedensko karto za metro, ki je glede na cene v tem mestu dokaj poceni. Za 29$ obsega neomejeno število voženj po celotnem mestu in bo naše glavno prevozno sredstvo v tem mestu, saj je najhitrejša oblika prevoza, ker so ulice v tem mestu čez dan polne prometnih zastojev.

Današnji ogled je obsegal veliko zanimivih stavb, parkov ter trgov. Med njimi velja izpostaviti sloviti Empire State Building, Times Square, Lincoln Center, City Hall, Little Italy ter Plaza Hotel, ki je najznamenitejši in najbrž tudi najprestižnejši hotel v mestu. V njem so snemali veliko filmov, med drugimi tudi Home Alone 2.

Na naši poti proti središču Manhattna smo najprej izstopili pri Lincoln Cetru in se sprehodili po Broadwayu proti Times Square-u. Tu je bilo veliko reklam za raznorazne šove, hostes, ki so jih promovirale in trgovin s spominki vseh vrst. Skozi veliko množico ljudi smo prispeli do Times Square-a kjer se tre veliko ljudi, velikih LED reklamnih zaslonov in velika množica ljudi, ki si vse skupaj ogleduje ali samo čaka na poceni karte za šove na znamenitem Broadwayu. Naša pot se je nato nadaljevala mimo Empire State Buildinga, ki si ga bomo podrobneje ogledali v naslednjih dneh, proti italijanski četrtli Little Italy, kjer smo se odločili, da bomo pojedli kosilo, saj je tam veliko restavracij. Po majhni porciji, vendar okusni hrani smo se odpravili proti City Hallu, zaradi katerega smo prehodili nekaj kilometrov, kar je bila tudi naša najjužnejša točka našega današnjega raziskovanja. Na metroju smo tu imeli glasbo v živo, saj sta dva Roma igrala na harmoniko in na tak način poizkušala zaslužiti kak dolar. Ob prihodu do Plaza Hotela smo videli stojnico, na ...

Današnji dan je zaznamoval sprehod po znamenitem Boardwalku v Atlantic City-u, prihod v New York ter vstop v zadnji teden našega popotovanja po Ameriki. Zjutraj nas je prebudilo oblačno vreme, ki se je v teku dneva zjasnilo, tako da je bilo večino dneva sončno in toplo vreme. V jutranjih urah smo se odjavili iz hotela, v katerem smo se 2 dneva zelo dobro počutili, ampak kljub mnogim pozitivnim lastnostim je imel eno za nas veliko hibo. Internetni dostop je bil namreč dodatno plačljiv tudi za goste hotela in sicer visokih 12$ na napravo na dan, kar se nam je zdelo oderuško. Iz hotela nas je pot vodila do naše prvega ogleda in sicer Boardwalka, kjer smo se sprehajali po lesenem podu ter si ogledovali na eni strani kazinoje ter hotele v stilu Las Vegasa, na drugi strani pa se nam je odpiral pogled na ne preveč urejeno peščeno plažo in Atlantski ocean. Oglasili smo se tudi na turistični info točki, kjer so nam svetovali ogled največjega notranjega vodometa na svetu ter največjega ameriškega svetilinika. Najprej smo se odpravili proti vodometu ter si ogledali predstavo, katera se izvaja vsako polno uro. Predstava je narejena po vzoru vodometa hotela Bellagio v Las Vegasu, le da je tu vse skupaj precej manjšega obsega, kar je razumljivo, saj se fontana nahaja v notranjosti nakupovalnega centra, ki se nahaja na enem izmed pomolov. Sledil je še ogled svetilnika, kateri pa nas ni preveč navdušil, najbrż zaradi tega, ker se je mesto precej razširilo in ta svetilnik dandanes ne služi več svojemu prvotnemu namenu in med vsemi visokimi hotelskimi kompleksi, ki ga obdajajo ne pride do izraza. Tako da, smo si začudeno rekli v trenutku ko smo ga zagledali: "A ,to je to?!". S tem smo zaključili naš izlet po Atlantic City-u in se odpravili proti New York-u, ki ga pogosto poimenujejo tudi "The Big Apple". Po uri in pol vožnje in prehodu čez najširši most, kar smo ga kadarkoli videli (cesta je imela namreč 16 pasov), smo zagledali visoke New Yorške stolpnice, katere si bomo tudi pobližje ogledali v prihodnjih dneh. V večernih urah smo ...

Po ogledu tekme v Philadelphiji smo se odpravili v Atlantic City, ki je znano letovišče na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Podobno kot v Las Vegasu, je tudi tukaj zelo dobro razvita igralniška industrija, zato ga pogosto poimenujejo kot vzhodni Las Vegas. Igralništvo je tukaj prisotno že zelo dolgo časa, čeprav večino časa ni bilo legalno. Takšno cvetoče obdobje je bilo med prohibicijo alkohola v dvajsetih letih 20. stoletja. Legalno obdobje igralništva se je začelo približno pred dvajestimi leti in res je impresivno, koliko kazinojev so postavili v relativno kratkem času. Vendar naš obisk mesta ni bil namenjen ogledu igralnic, marveč smo si zaželeli predvsem občutiti Atlantik. Mesto nam je bilo znano tudi iz ameriške serije "Boardwalk emipire", ki prikazuje razcvet turizma v času prohibicije. Nasploh lahko rečemo, da Altantic City nima dolge zgodovine, saj je mesto nastalo konec 19. stoletja in posledično nima starega mestnega jedra, kot smo ga vajeni Evropejci. Središče samega mesta je »boardwalk« - nekakšen pas ob obali, kjer se sprehajajo turisti. Ker je bilo vreme deževno, smo se po posvetu odločili, da se bomo po njem rajši sprehodili jutri, tik preden se bomo odpravili v New York. ...

Po napornem dnevu polnih ogledov, smo se prebudili v sončno jutro. Razdelili smo se v dve skupini. Prva si je šla ogledat na bližnje letališče pristanek Space Shuttla Discovery-a, ki se bo dokončno upokojil v Smithsonian National Air in Space Museum Steven F. v Udvar-Hazy Centeru. Sam Discovery velja za eno izmed najdlje uporabljenih plovil, saj je poletel kar 39 krat, in sicer med leti 1984 in 2011. Sam transport takšnega plovila velja za velik zalogaj, saj ga je zaradi različnih cestnih "ovir" (mostovi, viadukti...), nemogoče transportirati po kopnem. Prav zaradi tega razloga je transport potekal na posebaj prirejenemu Boeingu 747, njegov pristanek pa smo tudi posneli, kar si lahko ogledate v našem videoblogu.

Preostala skupina se je odpravila na ogled Library of Congress, ki se nahaja v samem središču mesta Washingtona, oziroma nasproti US Capitol-a, ki smo si ga ogledali dan poprej. Znotraj knjižnice lahko opazimo vrsto zgodovinskih del (ameriške) zgodovine, od prve natisnjene Gotenbergove biblije do prvih zemljevidov naših celin. Med drugimi smo si ogledali tudi veličastno čitalnico, ki se nahaja v osrednjem prostoru "Library-a". Namenjena je predvsem v raziskovalne namene, pogled iz zgornje strani pa fascinira prav vsakega, pa četudi ni navdušen bralec.

Po nekajurnih ogledih smo se ponovno združili na našem veleposlaništvu v Ameriki. Poleg omenjenega veleposlaništva imamo Slovenci še dva konzulata. Prvi se nahaja v Clevelandu in je pristojen za zvezne države: Colorado, Illinois, Indiana, Iowa, Michigan, Minnesota, Missouri, Ohio, Pennsylvania, Wisconsin. Drugi pa leži v osrčju New Yorka in je pristojen za zvezne države: Connecticut, Maine, Massachusetts, New Hampshire, New Jersey, New York, Rhode Island, Vermont. Na veleposlaništvu sta nas toplo sprejela sekretarka Maša Šiftar de Arzu, ter absolvent prava Aljoša Krdžić, ki je tukaj trenutno na "praksi". Pogovor je potekal v sproščenem duhu ob kavici o vsakdanjih opravilih našega veleposlaništva, kot so izdaja začasnega potnega lista za vrnitev v ...

Drugi dan v Washingtonu smo začeli malo bolj pozno kot ponavadi, zaradi tako imenovanega Jat Laga (utrujenost od leta). Nekaj urni primanjkljaj pa nam vseeno ni prikrajšal ogled lepega in zanimivega mesta. Ko smo se z nekaj muke izmuznili gostemu prometu zaradi nekakšnega protesta, ki se je odvijal po glavni ulici na Capitol Hill, smo končno prispeli do praznega parkirnega prostora. Vsepovsod po mestu so stali policaji in stražili mesto pred nepridipravi. Civilni nadzor so po 11. septembru še toliko bolj poudarili z različnimi načini.

Oglede zgodovinskih zgradb smo začeli z US Capitol, ki stoji v središču mesta Washington. Postavili smo se v vrsto za voden ogled, ki je bil z vsemi ostalimi ogledi zastonj, kar je bil za nas zelo pozitivno, če primerjamo cene ogledov v Sloveniji.

Najprej smo si ogledali kratek film, ki je predstavil ameriško zgodovino v 15 minutah. V predstavitvenem filmu smo slišali vse najbolj pomembne dogodke, kot na primer, da so preko zgodovine že večkrat podrli Capitol in da so ga z zavzemanjem novih držav večali zaradi primankljaja prostora za nove senatorje. Zaradi varnostnih razlogov si nismo smeli ogledat najnovejše dvorane, ogledali pa smo si notranjost kupole, ki je namenjena podelitvam večjih dosežkov in zadnjo slovo od umrlih veljakov, ki so tam izvajali službene dolžnosti. Naredili smo še krog okoli te mogočne zgradbe in nadaljevali pot po parku proti zahodu.

S parkom smo imeli nekoliko nesreče, saj so ga ta čas obnavljali. Zraven gradbišča smo se po vročem soncu sprehodili do Washington Monument, ki je tako visok, da je rezal oblake. Ta spomenik so postavili v čast Georgu Washingtonu. Postavljenih je še veliko spomenikov in spominov na različne vojne, na primer drugo svetovno vojno. Na koncu parka, ki se imenuje National Mall, stoji tudi gromozanski kip, ki je bil posvečen dosežkom 17. ameriškemu predsedniku Lincolnu, ki je preprečil, da bi ZDA razpadle na dva dela. Končna točka pa je bila Bela Hiša v kateri prebiva ameriški predsednik. Prostor okoli hiše ...

Po tem, ko smo ob polnoči vzleteli z letališča v Las Vegasu, smo ob 7:44 uri pristali na vzhodni obali, in sicer v okolici Washingtona. Let je imel tudi nekaj malega zamude zaradi neviht, ki so nas doletele v zraku, tako da smo leteli skoraj pet ur. Večina članov odprave nevihte zaradi bolj ali manj globokega spanca ni videla. Izjema je bil Aljoša Praznik, katerega budno oko je videlo najbolj nore strele v življenju. Povedal je, da ga je najbolj impresionirala rdeča barva tega naravnega čudesa.

V Washingtonu nas je na naše presenečenje pričakalo prijetno sončno vreme, ki je bilo za nekaj stopinj toplejše kot v Las Vegasu, ki se nahaja sredi puščave. Kar na letališču smo prevzeli dva avtomobila, ki smo jih najeli za popotovanje po vzhodni obali. Odpravili smo se v kavarno, kjer smo s pomočjo kofeina dvignili naše neprespane glave in sestavili načrt za prihajajoči dan. Dogovorili smo se, da bomo obiskali Pentagon in kakšen muzej.

Obisk notranjosti Pentagona žal za navadne smrtnike ni mačji kašelj, tako da smo si ga lahko ogledali le od zunaj. Fotografiranje je tudi zunaj strogo prepovedano, z izjemo dela, kjer je zgrajen park v spomin padlim žrtvam terorističnega napada 11. septembra 2001. Na hitro smo se sprehodili okrog mogoče peterokrake stavbe, kjer se nahajajo možgani ameriške vojske, nato pa se odpavili v Arhiv Združenih držav Amerike.

Tam smo imeli kaj videti. Da so v arhivu pomembni dokumenti, pričajo že varnostni ukrepi ob vstopu, saj je vsak obiskovalec podrobno pregledan. Podobno kot na letališču, se morajo tudi tukaj obiskovalci sprehoditi čez detektor kovin. V arhivu smo si najprej ogledali razstavo, posvečeno enemu izmed očetov ZDA, Benjaminu Franklinu. Izvedeli smo, da je obogatel kot tiskar, ki se je kljub pomanjkljivi izobrazbi uspešno vrtel na diplomatskem parketu in odločilno pripomogel k neodvisnosti ZDA od Britanskega imperija. V nadaljevanju smo si ogledali originalne dokumente, in sicer deklaracijo o neodvisnosti (Decleration of independace), akt o pravcah državljanov (bill ...

Za prebijanje zadnjega dne v Las Vegasu si nismo postavili ravno visokoletečih ciljev. Tako smo se tekom dneva večinoma nahajali v hotelu in nabirali novih moči, saj nas je zvečer čakal polet v Washington in zavedali smo se, da tokrat letimo na vzhodno obalo in da bomo zaradi menjave časovnih pasov izgubili tri ure spanca. Dan je bil tako zelo primeren za podrobnejše brklanje po zgodovini Las Vegasa.

Zanimivo je, da je zvezna država Nevada, kjer se nahaja Las Vegas, legalizirala igre na srečo že leta 1931, kar je kar dve leti pred odpravo prohibicije alkohola, ki je v Združenih državah trajala od leta 1919 do 1933. Hitro so zažele rasti igralnice, zlasti zaradi zabave željnih delavcev, ki so v bližini gradili Hoover Dam. Pravi bum pa je igralništvo doživelo po drugi svetovni, ko so velik potencial v tem poslu videli predvsem mafijski poslovenži, ki so tudi zgradili večino prvotnih kazinojev in hotelov. Kljub temu, da je bilo splošno znano, da so igralnice tesno povezane z mafijskimi šefi, obiskovalcev to ni odvračalo in leta 1954 je obiskalo Las Vegas kar 8 milijonov obiskovalcev. Tega niso spregledale niti največje zvezde takratnega časa, kot so Elvis Presley, Frank Sinatra in Dean Martin. Las Vegas tako ni bil več le mesto igralništva, ampak je postaljal vse bolj prava metropola zabave, ki jo je v letu 2009 obiskalo več kot 36 milijonov turistov.

Presenteljivo je tudi, da praktično vse kazinoje, ki se nahajajo na Stripu, lastita le dve podjetji, in sicer MGM Mirage ter Caesar's Entertainment. Slednje je v Sloveniji bolj poznano pod imenom Harrah's Entertainment, saj je leta 2005 želelo v sodelovnju z novogoriškim Hitom postaviti megazabaviščni park na Primorskem, a so pogajanja iz različnih razlogov propadla. ...

Včeraj zvečer smo se organizirali za spoznavanje nočnega življenja v Vegasu. Sicer smo že prejšnje dni obiskali nekaj barov, vendar je šlo včeraj bolj zares. Čez dan smo na ulicah (predvsem na t.i. Stripu) dobili precej vizitk in letakov na katerih so pozirale (večinoma pomankljivo oblečene) prsate lepotice. Razdeljevalci le teh so nas vabili v striptiz klube, nam ponujali zastonj prevoz z limuzino in brezplačni vstop. Seveda smo vse te »super« ponudbe jemali z rezervo. Zvečer smo pred vhodom v hotel naleteli na voznika limuzine, ki je bil očitno zaradi hude konkurence brez posla in se z njim dogovorili za prevoz do mesta za $40 za vseh 8 (na začetku je prevoz ponujal za vrtoglavih $70), ta cena je primerljiva ceni dveh taksijev, ki bi jih najeli v primeru, da se nebi pogodili za limuzino. Kakorkoli, z vožnjo v stilu hollywoodskih zvezd smo prispeli v center mesta pred hotel Cosmopolitan v katerem se nahaja klub Marquee, ki slovi kot eden najboljših klubov v Vegasu. Za konec tedna mesto oživi in to se je poznalo tudi na številu obiskovalcev kluba. Vrsti za vstop v klub namreč skoraj ni bilo videti konca. Vstop preko vrste pa je bil dovoljen le izzivalno oblečenim lepoticam. Po pol urnem čakanju so varnostniki začeli redčiti vrsto in v klub spuščali le goste, ki so bili pripravljeni plačati za rezervacijo mize. Varnostnik nam je pojasnil, da miza stane 1500 dolarjev plus davek (8.1%) plus napitnina natakarju in varnostniku (nekje 200 dolarjev). Dan pred tem nam je tudi "lokalec" James povedal, da z napitnino v primeru najema mize ne smemo skopariti, saj nas bodo v takem primeru po hitrem postopku odslovili. Kakorkoli, v grobem pride najem mize za cel večer v takem lokalu okrog $2000 oz. v našem primeru $250 po osebi. V tej ceni sta že všteti dve steklenici pijače (Whiskeya, Vodke, ...). Cena se nam je zdela za ponujeno močno previsoka, pogajanja pa skoraj niso bila mogoča, saj je bilo za nami v vrsti dovolj ljudi, ki so bili tak znesek pripravljeni odšteti. Zapustili smo Cosmopolitan in se podali v Bellagio, kjer se nahaja ...

Da je Las Vegas meka igralništva, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Že v preteklih dnevih smo malo poskušali srečo. Praktično se je nemogoče upreti igranju, saj so igralni avtomati povsod, celo na primer na bencinski črpalki, da hotela v katerem se nahajamo niti ne omenjamo.

Ker neradi v kazinojih zapravljamo svoj denar (ali vsaj velike količine našega denarja), se je guru akcijskih ponudb, Gregor Treska, odločil, da bo obiskal vse kazinoje v mestu, kjer je ob prvem obisku kazino igralcu podari nekaj malega kredita. Žal se za večino kazinojev izkaže, da lahko brezplačen kredit porabiš le na avtomatih, kjer je možnost zadetka približno taka, kot da bi pevka Šerbi zmagala na svetovnem prvenstvu v teku na 100 m. Kljub temu to našega guruja ni ustavilo, in je tako zbral že 12 promocjskih kartic in številka še vedno raste!

Tretji dan smo izkoristili tudi za obisk Stratosphere-a. To je stolpnica, kjer se nahaja najvišje ležeči bar v mestu. No, vsaj tako se promovirajo. Vstopnica do iztrelitve v bar stane 14$ po osebi in resnično se splača, saj je razgled na mesto res krasen. Na vrhu smo si nekateri privoščili še kavo, ki pa je imela okus podoben kanalizacijski odpadni vodi.

Tako je minil še en dan v Vegasu. Čaka nas še jutrinšnji dan, potem pa se bomo v soboto zvečer odpravili na vzhodno obalo, in sicer v Washigton ...

Po dnevu, ki smo ga namenili ugodnemu nakupovanju, smo morali vrniti kombi, ki nas je varno prepeljal več kot 6500 kilometrov. Kljub temu, da je bil tipičen ameriški kombi in je imel kot tak veliko hib, saj ni imel drsnih vrat, porabo goriva je imel preko 18 l na 100 km, prostor znotraj kombija je bil nefuncionalno razporejen, sedeži niso imeli vzglavnika in podobno, smo se kar težko poslovili od njega, predvsem pa smo se težko poslovili od svobodnega gibanja po mestu. Tako moramo sedaj za vsak premik najeti taksi ali pa se sprehoditi.

Danes smo si tudi ogledali samo mesto, ki je resnično nekaj posebnega. Na glavni ulici, ki se imenuje Strip, je resnično mogoče videti svet v malem, saj so postavljene kopije najbolj znanih znamenitosti na svetu, kot so newyorški kip svobode, pariški Eifflov stolp, Benetke... Na Las Vegas Boulevardu, kot se uradno imenuje Strip, se elitni hoteli kar vrstijo in vsak ima kakšno posebnost. Kljub temu najbolj izstopa hotel Bellagio s svojo fontano, ki se vsakih nekaj minut zaziba v ritmih glasbe. Ker so vsi hoteli tudi igralnice, se je po njih moč sprehajati in si ogledati njihovo fascinantno notranjost.

Zvečer smo se dobili z Jamesom, domačinom, ki je obiskal Slovenijo in na tak način spoznal našega Simona. James nam je povedal nekaj več o prednostih in slabostih življenja v igralniškem mestu, postregel z nekaj nasveti za nočno življenje in priporočil nekaj restvaracij. Pogovor je tekel tudi o Sloveniji in James je bil kar malo šokiran, ko je izvedel za višino naših davkov. Kljub temu smo mu predstavili našo v državo v lepi luči, izročili smo mu tudi promocijski DVD o lepotah naše države in potem smo se počasi poslovili in tako se je končal naš drugi dan v Las ...

Pa smo preživeli prvo noč Las Vegas-u" mestu imenovanim tudi z vzdevkom "Sin City" smo si rekli ob "jutranjem" prebujanju. Naš prvi dan mestu je pospremilo sonce in topla klima.

Prva noč je bila precej dolga, saj je Vegas mesto, ki nekako zaživi v polnem sijaju šele ponoči, ko pridejo do izraza vse neonske luči in ostali svetlobni efekti, katere je moč opaziti na vsakem koraku. Celotno dogajanje se vrti okoli glavne ulice Las Vegas Boulevard oz. drugače znana kakor "The Strip". Katere smo majhen delček prvo noč raziskali tudi mi. Po prebujanju smo dan preživeli v enem izmed številnih outletov, ki se nahajajo v okolici mesta. Tej outleti so praktično mesto v malem. Veliko trgovin z praktično vsemi svetovnimi znamkami in veliko nižjimi cenami v primerjavi z našo državo oz. Evropo nasploh. Zato tu cveti tudi bi lahko rekli "shopping" turizem, ko ljudje prispejo sem samo zaradi nakupovanja. Veliko ljudi prispe sem celo brez kovčka in ga kupi tu ter kasneje v napolne. Nekako bi lahko rekli, da se tak izlet izplača, saj je razlika v ceni kar precejšnja. Kot primer vzemimo cene hlač kake priznane znamke se gibljejo okoli 50$, medtem ko so pri nas enake hlače veliko dražje. Tu se nahajajo tudi restavracije in bari, tako da se brez nobenih večjih težav tu preživi cel dan od jutra do večera. V outletu smo srečali tudi nekaj naključnih slovencev poleg tistih iz skupine računalničarjev in bili oboji zelo presenečeni nad tem, da nas je le 2000000 pa se najdemo praktično na vseh koncih sveta.

Po dnevu, katerega smo večinoma porabili za nakupe nove garderobe, saj kakor smo že prej omenili se to tu resnično izplača, smo utrujeni prispeli v hotel, vendar še vedno nam je ostalo dovolj energije za novo noč v Las Vegasu, za katero upamo da nas bo presenetla in pokazala dodatne razsežnosti dogajanja v tem ...

Zbudili smo se v sončno in vetrovno jutro v mestu Kingman, ki ima malo manj kot trideset tisoč prebivalcev in naj bi bilo srce legendarne ceste Route 66. Route 66 je zagotovo ena izmed najbolj znanih cest na svetu. Ta cesta je botrovala avto-moto kulturi današnjih dni, saj so se tu rodile bencinske črpalke, moteli, obcestne gostilne in kioski s hitro hrano. Route 66 se začne v Chicagu in na svoji 3945 km dolgi poti prečka 8 zveznih držav ter 3 časovne pasove, konča pa se v Los Angelesu na zahodni obali.

Po obilnem zajtrku smo se odpravili v fitnes in na bazen, da smo si malo napolnili baterije. Po tem smo se odpravili proti Hoover Damu. Pred vstopom v območje smo bili žrtev strogega varnostnega pregleda, saj nam je varnostna služba pregledala celoten avtomobil in pa tudi prtljago. Po pregledu smo se zapeljali do jezu in ga tudi prečkali. Iz jezu smo bili priča izjemnemu pogledu na Mike O'Callaghan – Pat Tillman Memorial Bridge, ki je bil zgrajen oktobra leta 2010 in je resnično izjemna inženirska kreacija ter na jezero Mead, ki je največje akumulacijsko jezero v ZDA. Po vožnji čez jez smo se odpravili na vodeno turo po objektu. Sam Hoover Dam sestavlja ločno-težnostna pregrada, ki je visoka 221,4 metra ter dolga 379 metrov in pa hidroelektrarna moči 2080 MW. Hidro elektrarna je bila dokončana leta 1936, katere graditev je bila za inženirje takrat izredno zahtevna. Poleg tega je delavcem zelo velike probleme povzročala izredno huda vročina, ki se poleti redko spusti pod 50°C. Sama elektrarna je bila v letih med 1939 in 1949 največja hidro elektrarna na svetu.

Zanimivo je, da jez leži na meji med zveznima državama Arizona in Nevada in da ima vsaka od zveznih držav generatorje na svoji strani jezu, Arizona 9 in Nevada 8. Hoover Dam v Black Canyonu zapira pot reki Kolorado, eden izmed razlogov za izgradnjo je bil tudi ta, da so z izgradnjo jezu zajezili reko Kolorado in ji s tem umirili njen hudourniški značaj.

Jezu nikakor niso mogli narediti iz enega kosa vlitega betona, kajti če bi uporabili to tehniko, ...

Dan smo začeli že zelo zgodaj, saj smo imeli danes namen obiskati dva parka, včeraj nam namreč to ni uspelo, saj smo do Antelope canyon prispeli prepozno in zamudili še zadnji voden ogled, ki je bil ob 4:00 popoldan. Po skromnem zajtrku smo se hitro spakirali in oddrveli proti zbirnemu mestu, kjer nas je pričakalo pleme Navajo, ki si lasti omenjen kanjon ter upravlja tudi z okoliškimi naravnimi znamenitostmi. Prvi vtis ni bil nič kaj prijeten, saj so cene kar zasoljene – uro in pol trajajoči ogled kanjona stane dobrih $30 na osebo, kar ni ravno malenkost. Kljub visoki ceni smo se odločili vsi obiskati kanjon in kmalu smo ugotovili, da smo se odločili še kako prav. Za pričetek ogleda, smo morali počakati še pol ure, med tem časom smo lahko opazovali Indijance kako so nabijali z golf palico žogice daleč v puščave, zraven pa je bil ročno napisan znak »Ne smeti!.« Hitro nam je bilo jasno zakaj se porabi naš denar :). Kasneje smo sicer ugotovili, da so žogice biološko razgradljive, ter da jih večino poberejo in ponovno uporabijo.

Ob gledanju golfa smo tako dočakali naš prevoz. Indijanec naših let nas je posedel v svoj 4x4 Jeep, kar vseh 8 v enega. Kljub stiskanju nam je kmalu po pričetku vožnje pričaral prav prijetno vzdušje. Prvič smo se namreč z vozilom zapeljali na sipine, po katerih smo se odpeljali proti magičnemu kanjonu. Za nami smo lahko skozi odprta okna opazovali peščeni vihar, ki smo ga ustvarjali. Na vsake toliko je bil na vozišču tudi kak manjši hribček, po katerih smo s štirikolesnikom navihano skakali.

Tako smo se pripeljali do vhoda v kanjon. Ob vhodu v kanjon smo kmalu ugotovili, da izjemne slike, ki smo jih videli na številnih letakih ter na Googlu niso bile »pofotošopane« ali kakorkoli vizualno spremenjene. Sicer moramo priznati, da smo imeli kar srečo, saj naš vodnik ponavadi vodi t.i. »Foto tour«, ki je daljši in vsebuje tudi malo več napotkov, kdaj, kje in predvsem kako fotografirati. Čeprav smo si izbrali navaden »tour«, ki je več kot pol cenejši, nam je domačin ...

Zbudili smo se v sončno jutro v majhnem mestecu Monticello, ki ima okoli 2000 prebivalcev in so ga ustanovili Mormoni. Mesto je polno čudakov in zgodbe o čudakih iz srednje Amerike so se izkazale za resnične. Po zajtrku smo se odpravili proti 150 kilometrov oddaljenem Monument Valley-u, ki leži na meji med zveznima državama Utah in Arizona. Dolina leži na območju Navajo Nation, zato celotno območje nadzorujejo Indijanci. Propustnica za narodne parke tukaj ne velja, zato smo bili primorani plačati 5$ vstopnine na osebo. Med osamelci je 27 kilometrov dolga makadamska pot, ki pa je v zelo slabem stanju, zato smo prevozili le delček te poti. Možni so tudi vodeni ogledi s terenskimi vozili, ki jih ponujajo Indijanci, a se zaradi časovne stiske tega nismo udeležili. Območje je vsekakor dih jemajoče, saj so osamelci res prečudovita stvaritev narave, ki so nastali kot posledica erozije. Na tem območju je veliko Indijancev, ki prodajajo ročno izdelan nakit, tudi sami smo kupili nekaj kosov za naše boljše polovice. Posebej lepe so bile moške ogrlice iz bivolovih kosti, Simon se jim ni mogel upreti. V trgovini s spominki smo si skoraj vsi kupili staromodne šalce na katerih je slika John-a Wayne-a in pa njegov citat "A Mans Gotta Do What a Mans Gotta Do" iz legendarnega vesterna Stagecoach, ki ga je izstrelil med filmske zvezde.

Po ogledu območja smo se odpravili proti Antelope Canyon-u, a smo za voden ogled žal bili prepozni, zato si ga bomo ogledali jutri. Na skoraj 250 kilometrski poti do Page-a, kjer bomo danes prenočili, smo se vozili po pusti pokrajni, katera je spominjala na hrvaške otoke. Jutrišnji dan bo vsekakor bolj zanimiv, saj si bomo ogledali sloviti Grand Canyon in pa Antelope Canyon.

Večer smo preživeli ob gledanju televizije. Celotna ekipa se je strinjala, da so oglasi na ameriški tv postajah res bizarni. Na eni strani je veliko oglasov za prehrambene verige kot so McDonald’s, Burger King, Jack in the Box in podobne, po drugi strani pa je mnogo oglasov za prehrambene dodatke, s katerimi je mogoče v rekordnem ...

Po včerajšnjem večernem opazovanju zvezd na eni izmed najtemnejših točk v ZDA, ki jo je sicer precej razsvetlila zelo močna luna smo noč prespali v motelu na visokih 2500 metrih nadmorske višine. Jasno vreme se je nadaljevalo tudi čez naslednje jutro in kasneje dan, ki je bil do sedaj najbolj vetroven odkar smo prišli v ZDA. Veter je bil hladen, tako da kljub soncu nas je kar zeblo še posebej v jutranjih urah.

Današnji dan sta zaznamovala nova naravna parka, vendar manjših razsežnosti, tako da smo si lahko oba ogledali. Prvi na poti je bil Capitol Reef National Park, po katerem smo se na hitro malo sprehodili in opazovali gladke stene, katere so najverjetneje nastale s pomočjo reke, ki je nekoč tekla po tem kanjonu oz. teče še dandanes ob močnejših nalivih, saj je moč opaziti strugo reke. Ovinkasta cesta med navpičnimi stenami, ki smo se je v zadnjih dneh kar privadili nas je vodila nižje v dolino proti Arches National Park-u. Slednji je znan predvsem po oknih v skalah, ki so se v daljni preteklosti izoblikovala s pomočjo vremenskih razmer in erozije. Če na hitro in grobo opišemo nastanek bi lahko rekli, da so nastala z nalaganjem večih slojev peska, ki so se skozi leta sprijeli in strdili ter nato s pomočjo dežja in erozije se je kamnina topila ter tako je nastalo okno, ki se seveda še vedno neopazno oblikuje in tanjša. Park je kakor večina ameriških parkov zelo urejen.Veliko je pešpoti po parku mimo znamenitosti, ki so lepo označene ter različnih dolžin in zahtevnosti, tako da so primerne za vsakogar. Ob skoraj vsaki znamenitosti je tudi v tem parku tabla, ki prikazuje nekaj zanimivosti o tej znamenitosti in nastanek. Glede na naše časovne možnosti smo si v tem parku ogledali le glavne zanimivosti, saj je park res velik in bi lahko v parku preživeli nekaj dni in uživali v lepotah narave. Pozno popoldne smo odšli proti mestecu Monticello, ki je 100 milj stran od Arches National Park-a. V mesto smo prispeli v večernih urah, se nastanili v motelu ter se odpravili v trgovino, ki je sicer bila že zaprta. ...

Zbudili smo se v sončno jutro, še zmeraj siti od obilne večerje, ki smo jo imeli v znani verigi restavracij Applebee's. Cedar city je malo univerzitetno mesto s trideset tisoč prebivalci, ki leži na višini 1700 metrov ter se lahko pohvali s Southern Utah University. Po odličnem in obilnem zajtrku, po katerih je veriga hotelov Best Western znana smo se odpravili proti Bryce National Park-u. Zaradi plaza na cesti smo morali narediti kar velik ovinek, kateri nam je vzel uro dodatnega časa. Na poti do Bryce-a smo se ustavili še v Red Rock Canyon-u, kateri nas je očaral z močno rdeče obarvanimi skalami, ki so se razprostirali po hribih naokoli. V tem kanjonu nam bo sigurno ostala v spominu skala, ki zelo spominja na kamelo. Ob ovinkasti cesti proti Bryce National Park-u je bilo moč opaziti mnogo mrtvih srn, ki so žrtve prehitrih in nepazljivih voznikov. Pot smo nadaljevali proti glavni atrakciji današnjega dne, Bryce pointu, s katere se nam je odprl izjemen razgled na kanjon, ki je res izjemna stvaritev narave. Kanjon se je skozi zgodovino izoblikoval s pomočjo morja, ki je v daljni preteklosti pokrivalo to dolino in pustilo res izjemno sled. Kot dokaz, da se je tu nekoč nahajalo morje je zbirka fosilov, ki so bili na tem mestu najdeni in so sedaj shranjeni ter postavljeni na ogled v muzeju tega naravnega parka. Luknje v stenah okoliškega gorovja in veliko pokončnih ozkih skal so zelo zanimive. Iz razglednih točk na robu kanjona te skale izgledajo skoraj kakor nekakšen kamniti gozd. Kot zanimivost velja omeniti tudi to, da je kljub relativno visokim temperaturam še vedno mogoče v teh krajih opaziti kar precej snega. Do našega naslednjega kraja nas loči kar precej vožnje, tako da smo se dokaj zgodaj odpravili naprej na pot. kljub temu, da smo zapustili park smo ob cesti še naprej lahko opazovali kanjone in ogromne stene med katerimi se je nadaljevala naša današnja pot. Ob cesti je bilo tudi veliko število razglednih točk, saj se je praktično za vsakim ovinkom odprl nov razgled vreden ogleda. Ob poti nazaj smo se ustavili ...

Zbudili smo se v sončno jutro 21. dneva v Ameriki. Po jutranjih opravilh smo stopili na balkon solidne hoteljske sobice. S težkimi očmi smo premagali napor, ki nas je silil nazaj v posteljo in se z odprtimi usti zazrli v okolico mesta Betty, zvezne države Navada. Dolino, ki je poseljena s turističnimi točkami, kot so: hoteli, bari in različne okrepčevalnice je obdajalo kamnito gorovje kakršnega v Sloveniji nismo vajeni. Naslednja točka na seznamu je bila hrana. S kolegi smo se odločili, da malo raziščemo tipično Ameriško mestece in se podali na lov za zajtrkom. Hodili smo zraven široke ceste po kateri so nas prehitevali tovornjaki. Po nekaj minutah hoje smo našli modro kontejnersko hišo z živo zelenim napisom »Mell's diner« in se zaradi polnega parkirnega prostora odločili, da zajtrkujemo tukaj.

Ko smo vstopili v prostor nas je najprej pozdravil zvonec na vratih in se takoj počutili, kot da smo v starem Ameriškem filmu. Opazovali smo hrano na krožnikih drugih in se oblizovali okoli ust. Vsedli smo se za prvo mizo in si privoščili obilni Ameriški zajtrk. Na mizo so nam prinesli ameriške pancakes, jajca na oko , zmešana jajca, popečen toast, nariban krompir z omako, ki je nismo razpoznali. Z obliznjemimi prsti in polnimi želodčki smo se opravili na 600 km dolgo pot do Cider City. Na levi in desni strani nas je še vedno spremljala puščava in veliki kanjoni, ki so nas držali pokonci. Prečkali smo tudi Las Vegas in iz daljave slišali cinglanje igralnih avtomatov, ki so nas vabili k sodelovanju. ...

Naš zadnji dan v zvezni državi Kalifornija smo imeli rezerviran za ogled nacionalnega parka Death Valley. Dan je zaznamovalo predvsem veliko prevoženih milj in obisk krajev, kateri so nam dali vedeti, da se je vsa ta vožnja izplačala.

Na pot smo se odpravili v jutranjih urah in kakor je za te kraje značilno, nas je čez cel dan spremljalo toplo sončno vreme. Ob prehodu hribovitega območja nas je hitro osupnil razgled na veliko dolino obdano z gorovjem. Na hitro smo pomislili, da je pred nami že znamenita Dolina Smrti vendar smo po pogledu na zemljevid ugotovili, da se prava Dolina Smrti nahaja še za enim gorovjem. Med vožnjo po tej dolini smo srečali precej motoristov, ki so vozili motorje primerljive z motorji našega proizvajalca motorjev Tomos. Vsi člani skupine smo bili enotnega mnenja, da si te ljudje veliko upajo, ker se podajo na pot sami, saj ni v okolici praktično ničesar. V tej dolini smo srečali tudi čisto drugo skrajnost, saj smo bili priča večkratnemu preletu pravega ameriškega vojaškega lovca, ki je kar nizko preletaval dolino. Dobili smo občutek, kot da je pilot želel razkazati svoje sposobnosti. Nekaj kilometrov kasneje nam je tabla z napisom "Death Valley National Park" dala vedeti, da se sedaj zares nahajamo na pravem mestu. Po obisku informacijskega centra, kjer smo z nasveti prijaznega rangerja dokončno začrtali pot smo se odpravili globlje v notranjost doline. Naša prva točka so bile peščene sipine, ki nam bodo ostale v spominu predvsem po zelo vročem pesku, Ales si je opekel noge. Ker je bil naš današnji urnik zelo natrpan z naravnimi znamenitostmi, smo se kar hitro odpravili naprej. Ob naši naslednji ogledni točki smo ob prihodu vsi osupnili. Prispeli smo na vrh hriba, kjer je točka z imenom Dante's view, pred nami se je odprl čudovit pogled na celotno dolino. Od tu smo lahko videli tudi večino naših naslednjih postajališč, ki so se nahajala v dolini. Pobližje smo si ogledali Devil's Golf Course, ki iz prejšnje razgledne točke ter iz daljave izgleda kot gladko morje oz. jezero, iz ...

Prebudili smo se v sončno jutro in pozajtrkovali. Tokrat smo prenočili v Sleep Inn-u v mestu Bakersfield in vsi moramo priznati, da je bila nastanitev za nizko ceno ($12) vsekakor ena izmed najboljših. Po udobnem spancu smo imeli dober in obilen zajtrk. Trije člani skupine so se sicer odločili upreti ameriškemu načinu prehranjevanja in so se tako odločili, da bodo danes imeli »sadni« dan. Tako je na jedilnik že zjutraj prišlo tudi sadje, ki smo ga kupili včeraj ob plantažah. Sadje je zares izvrstno.

Po avokadih, pomarančah in jabolkih smo se odpravili na pot. Sprva smo se vozili po neskončnih planjavah na katerih se je krmilo govedo in ostala živina. Razen posamičnih rančev nismo opazili skoraj žive duše, pokrajini pa zares ni bilo videti ne konca ne kraja. Zeleno rastje se je po približno sto kilometrih začelo počasi redčiti, barve pa so postopoma prehajale iz zelene v slamnato. Še dobro se nismo zavedali in že smo se znašli sredi puščave. Po ravni cesti brez ovinka smo se po pustem območju peljali vse do Edwardsove zračne baze (»Edwards Air Base«), kjer smo upali, da si bomo lahko ogledali kako stvaritev NASE, a na žalost smo upe kaj kmalu opustili, saj smo spoznali, da je območje zelo strogo zavarovano. Tako razen pogleda na bojno letalo in nekaterih skopih informacij na tabli nismo izvedeli ravno veliko.

Nato smo se podali do Mojave Airspace port, kjer smo doživeli še drugo razočaranje, saj se niso držali urnika, ki je bil na internetu in si tako nismo mogli ogledati raznolikih letal, ki jih hrani to letališče. Iz letališča Mojave smo se podali na pot proti propadlemu mestu. Med potjo smo si še ogledali Kramer Junction, elektrarno, ki uporablja energijo iz sonca na prav poseben način. Elektrarna namreč usmeri žarke s pomočjo posebnih zrcal in leč (konkavne oblike) v eno točko. V tej točki segreva vodo, ki se nato upari in poganja turbine. Kmalu za elektrarno smo v daljavi uzrli malo mestece. Ko smo se mu približali, smo ugotovili, da gre za Calico ghost town. Za mestece dandanes težko ...

Po tednu ustaljenega spanja na istem mestu smo danes spet pričeli z "nomadskim" stilom življenja, saj v naslednjih dneh se bomo vsak dan selili.

Jutranje lepo vreme nas je razveselilo, saj je bil današnji dan rezerviran za ogled Sequoia National Parka. V jutranjih urah smo odrinil proti parku, saj nas je do tam čakala kar dolga vožnja. Z približevanjem parku se nam je odpirala vedno lepša pokrajina obsijana s soncem in pogledom na velike nasade mandarin. Pot se je počasi začela vzpenjati in tako se je počasi tudi vreme začelo slabšati. Prišli smo do nadmorske višine ko smo se zapeljali v oblake in razgled je izginil. Pojavljati se je začel sneg, katerega je bilo vedno več in naš jutranji optimizem je začenjal usihati. K padcu naše morale je veliko pripomoglo tudi to, da smo na naši začrtani poti naleteli na zaporo ceste. S težkim srcem smo obrnili in se odpravili nazaj ter si ogledali sekvojo ob cesti, ki je bila sicer za nas mogočna vendar ni bilo to to kar smo si želeli in zaradi česar smo se podali v ta park. Na tem mestu smo ustavili nekaj mimoidočih ter jih povprašali kako je z ogledi in dobili informacijo, da bo cesta odprta v popoldanskih urah in tako se je tudi zgodilo. V parku so bile naše glavne destinacije sekvoja z največjim obsegom, Hume Lake ter največja sekvoja v parku z imenom "General Sherman". To so res impresivna drevesa ob katerih smo počutili resnično majhna bitja. Kot zanimivost, ki nas je najbolj presenetila je ta, da sekvoja potrebuje za razmnoževanje požar, saj le na tak način razprši svoja semena, zato je na praktično vseh drevesih moč opaziti sledi ognja. Med najširšo in največjo sekvojo nas je pot vodila do Hume Lake-a. Ta pot je bila prava srhljivka. Ozka, ovinkasta pot z steno na eni ter dober kilometer globokim kanjonom na drugi strani brez varovalne ograje je bila zelo zanimiva, saj je ponujala izjemen razgled na dolino kljub nizki oblačnosti. Sledil je obvezen ogled Generala Shermana, ki meri v višino celih 84m in velja za največje drevo na svetu. Navdušeni nad temi ...

Medtem, ko smo se pocčsi prebujali v 17 dan razburljivega potovanja po Ameriki, nas je spremljala in oteževala dvig iz postelje melodija dezja, ter nam napovedovala slabo vreme. Po celem tednu življenja v Silicijevi doli smo pridobili kar dobro predstavo kako poteka poslovanje velikih podjetji in kaj vse je potrebno žrtvovati, da ti zastavljena pot uspe. Polni znanja in dobrih vtisov smo se opravili proti narodnemu parku Yosemite. Navigacija nas je brez kakrših koli pomislekov peljala po začtani poti.

Pot je bila dokaj dalga in ker nam je dež s časom prinesel dolgčas smo po naključju pogledali uradno spletno stran narodnega parka in ugotovili, da so številne ceste zaprte zaradi dežja in snega. Ker s seboj nismo imeli pravih oblačil za taksne razmere smo se skupaj odločili, da spustimo ogled tega parka in nadaljujemo pot do naslednje postaje, to je Fresno, kjer bomo prespali ...

Kljub dolgemu osem urnemu spancu smo se zbudili zaspani. Dvakrat smo se obrnili in že je bil čas z odhod. Danes smo si ogledali podjetje Foxit. Podjetje Foxit je predvsem znano po Foxit readerju. Program je nastal kot alternativa Adobe Readerju zaradi Adobovega ravnodušnega odvračanja novih pluginov. Latnik podjetja Foxit je namreč izdelal Plugin za Adobe reader, ki je omogočal novodobne in moderne vizualizacije. Vendar pa so se pri Adobu odločili, da Plugina ne bodo podprli. Tako se je lastnik odločil napraviti svoj reader in nastal je Foxit Reader. Kot zanimivost naj povemo, da je lastnik podjetja diplomiral pri svojih dvajsetih letih!

Pri podjetju Foxit nas je prevzela predvsem sproščenost v delovnem okolju. Delavci v Foxit podjetju so nam predstavili celotno zgodovino podjetja, kako so se razvili iz enostavnega megabajtnega readerja do kompleksnega a vseeno hitrega in optimiziranega readerja, ki je dandanes implementiran tudi na Kindlu, Chromu, HTCju, v bodoče pa ga bomo lahko ugledali tudi na Android napravah.

S sodelavci podjetja smo se nato pomerili tudi v namiznem tenisu in nogometu. V prvem smo zmagali, v drugem pa na žalost izgubili. Ob tem nas je spreletela misel, da imajo delavci kar nekaj prostega časa, da znajo tako dobro igrati to barsko igro, saj so premagali tudi našega kralja barski iger, Jana Peroša. Po ogledu podjetja smo se skupaj z uslužbenci v Foxitu odpravili v restavracijo s hitro hrano – Five Guys. Tam so nam po naročilu pripravili okusne hamburgerje, dodali pa so še pome frites in arašide, iz katerih je narejeno tudi olje, v katerem cvrejo svoje okrogle ameriške pleskavice.

(Ne)zdravo hrano smo hitro snedli in kmalu smo že sedeli v kombiju ter se podali na generalni ogled silicijeve doline. Vsekakor nas je presenetilo koliko sedežev podjetji na kupu premore tako majhno območje. Vse je tako veliko in ob enem tako strnjeno na majhnem območju.

Pot nas je pripeljala tudi do Apple Store-a, kjer smo si ogledali nove produkte, ki jih ponuja »prehrambna industrija«. Ugledali smo kar ...

Dan smo začeli z ogledom podjetja Ericsson. Večina ljudi povezuje ime s podjetjem Sony Ericsson, vendar podjetji nimata veliko skupnega. Sony Ericsson je nastal, ko se je oddelek, ki se je na Ericssonu ukvarjal z potrošniško elektroniko odcepil od matičnega podjetja ter se združil z delom Sonyja. Danes podjetji nimata več nobene lastniške povezave. Sicer se Ericsson že od začetka ukvarja z operaterskega dela omrežij. So praktično edini, ki lahko zagotovijo celotno infrastrukturo za zelo širok spekter tehnologij. Od baznih postaj za mobilna omrežja četrte generacije (LTE), opreme za optična omrežja GPON in opreme za paketna omrežja.

V stavbi 200 nas je sprejela Tina, ki sicer skrbi za kadre, in nas predstavila dvema inženirjema in gospodični ki skrbi za prodajo produktov. Namestili so nas na udobne stole in nam zavrteli video, ki je prikazoval možen razvoj telekomunikacij v prihodnosti. Videli smo torej veliko M2M (machine to machine) interakcij, integracije raznih naprav (sesalnikov, hladilnika, itd.) v socialna omrežja, koncept hitrega zdravniškega pregleda z mobilnim telefonom in tako dalje. Te produkte in storitve eden od oddelkov tudi dejansko razvija, vendar je do popolne integracije vseh naprav še precej dolga pot. Nadalje so nam predstavili paleto njihovih produktov za operaterski del omrežij. Kot že omenjeno, pokrivajo večino trenutno uporabljanih tehnologij za dostopovni del omrežja. V nadaljevanju nam je vodja odseka za paketna omrežja demonstriral projekt na katerem delajo skupaj z operaterjem AT&T in Netflix-som. Gre za dinamično zagotavljanje pasovne širine od operaterja od uporabnika. Če ima naprimer uporabnik v smeri proti sebi zakupljeno pasovno širino 2 Mbit/s vseeno pa bi si rad ogledal film z Netflik-sa v polni HD kvaliteti se mu (seveda za doplačilo), za čas trajanja filma pasovna širina poveča, tako da je prenos filma v taki kvaliteti možen. Pogoj je seveda da povezava do uporabnika fizično omogoča tako pasovno širino. Naslednja postaja je bila predstavitev razvoja aplikacij za t.i. mobile ...

Dan se je spet začel relativno zgodaj, vstali smo ob pol osmih. Takoimenovani »Jet lag« efekt izginja in čedalje lažje spimo (in se težje prebujamo ☺). Danes sta bila na sporedu ogleda dveh podjetij. Dopoldne smo si ogledali Agilent Technologies popoldne pa Microsoft.

Iz Palo Alta smo po dobrih dvajsetih minutah vožnje prispeli v Santa Claro. Tako, kot tudi pri ostalih večjih podjetjih, ki smo jih obiskali do sedaj, se tudi Agilent razpira skozi več zgradb, katere so zaprte v kampus. V zelo prostorni in enostavni avli sta nas pričakala Steve in Devon. Devon je vodja manjšega muzeja v podjetju Steve pa je ... Najprej smo si ogledali muzej, kjer nam je Devon povedal zgodbo o nastanku Hpja. Kot je večini bralcev znano, sta David Packard in Bill Hewlett leta 1939 ustanovila podjetje Hewlett-Packard. Ime podjetja je seveda sestavljeno iz njunih priimkov. Dejstvo, da je priimek Billa na prvem mestu pa je posledica meta kovanca. Bill in David sta se sicer spoznala na Stanfordu in hitro postala dobra prijatelja. Kmalu po diplomi sta najela garažo v Palo Altu (garaža stoji še danes, pred njo pa je postavljen spomenik začetku Silicijeve Doline) kjer sta razvijala razne elektronske naprave. Prva komercialno uspešna naprava je bil audio oscilator, ki je bil kvaliteten vendar vseeno močno cenejši od konkurence. Prvo serijo (ročno izdelanih) sedmih oscilatorjev je kupila neka filmska hiša. V nadaljevanju sta se usmerila v razvoj merilne RF tehnike. Prva zares odmevna zgodba o uspehu pa je bil kalkulator HP-35. Podjetje je načrtovalo prodajo po 1000 kosov na mesec po celotnem svetu, vendar so naročila kmalu po izidu naprave presegla 20000 kosov mesečno. Uporabniki HP-jevih kalkulatorjev še vedno cenijo obrnjeno poljsko notacijo, ki jo HP uporablja že od modela HP-35 dalje. V nadaljnih letih se je podjetje osredotočilo na potrošniško elektroniko. Ta je do leta 1999 predstavljala skoraj 80% vseh prihodkov podjetja. Leta 1999 se je oddelek za merilno tehniko odcepil od matičnega HPja in začel s svojim podjetjem imenovanim Agilent ...

Kot omenjeno, smo za naslednjih pet dni v neposredni bližini Stanforda za ugodno ceno najeli hišo. Hiša je sicer super prostorna, vendar nekoliko slabo opremljena, tako da nas je včeraj pred spanjem čakalo še sestavljanje še sveže nakupljenih postelj. Po kratkotrajnem spancu smo se zjutraj odpeljali v Menlo Park. V bivših prostorih podjetja Sun Microsystems se sedaj nahaja sedež spletnega giganta Facebook. Malo po deveti uri zjutraj nas je sprejel Facebook-ov release manager Chuck Rossi. Ta nas je najprej poučil o strogih varnostnih pravilih, ki veljajo po kampusu. Vsi obiskovalci morajo imeti na vidnem mestu prilepljeno identifikacijo, fotografiranje znotraj kampusa pa je prepovedano. Izjemoma smo lahko posneli nekaj fotografij, vendar na njih ni videti delovnih prostorov, opreme, ...

Zanimiva se nam je zdela zasnova celotnega kampusa. Podobno kot pri Googlu, se tudi pri Facebooku zelo trudijo ustvariti čimbolj udobno klimo za inženirje. Uporabljajo koncept mikro kuhinj, na vsake toliko je možno videti televizorje velikih diagonal z igralnimi konzolami xbox in playstation, pinkponk mizice in pa prvič opažene avtomate z računalniško periferijo (tipkovnicami, miškami, raznimi adapterji, USB ključki, ...). Vse to je zaposlenim na voljo brezplačno. Facebook ima tudi interni servis za tehnično opremo, ki jo uporabljajo zaposleni. Torej, če se npr. nekomu pokvari prenosnik, ga nese na servis, kjer mu ga zamenjajo ali popravijo. Pisarne inženirjev so organizirane nekoliko drugače kot v Googlu. Pravzaprav pisarn ni, vse je povsem odprto, tako da je komunikacija med zaposlenimi čim lažja. Slaba lastnost tega koncepta je seveda, da se je težje osredotočiti na reševanje problemov, ki zahtevajo več miselnega napora, vendar se tej težavi »izognejo« z uporabo slušalk. Nadaljna stvar, ki nam je bila vsem zelo všeč so majhne sejne sobice. Vse imajo pred vhodom montiran tablični računalnik na katerem je prikazan urnik posamezne sobe. Tako lahko vsakdo vidi, kdaj je prostor na voljo.

Chuck nam je povedal tudi nekaj sicer ...

V naš zadnji dan v San Franciscu nas je pospremilo prijetno sonce. Po jutranjem pakiranju osebnih stvari, naslednjih pet dni bomo namreč zopet preživeli v Silicijevi dolini(Palo Alto), smo se odpravili proti ogledu podjetja Mozilla. Podjetje ima veliko oddelkov širom po svetu vendar na tem mestu se nahaja "srce" podjetja. Na vrhu nebotičnika, ki stoji v neposredni bližini mosta Bay Bridge je zelo prijetno delovno okolje, ki precej spominja na model iz podjetja Google. Zaposleni imajo namreč praktično vso hrano in pijačo na voljo zastonj na delovnem mestu. Iz pisarn je urejen vhod na teraso, ki je zelo lepo urejena in ponuja odličen razgled na Bay Bridge, morje ter del mesta. V samem podjetju nas je zelo lepo sprejela gospodična Mary, ki nam je razkazala prostore ter predstavlia način delovanja. Kot zanimivost velja omeniti, da podjetje deluje večinoma na bazi prostovoljnih sodelavcev, ki razvijajo brskalnik in dodatke. Prostovoljci imajo možnost srečanj in sestankov v prostorih podjetja, kjer jim zaposleni pomagajo ter skupaj reazrešujejo morebitne težave. Vsak ponedeljek ob 11h imajo javno videokonferenco, ki je preko spleta dostopna vsem. Podjetje nam bo ostalo v lepem spominu predvsem po ustrežljivosti in prijaznosti vseh zaposlenih, ki so z veseljem odgovarjali na naša vprašanja in podrobneje predstavili svoje delo. Naš ogled San Francisca se je zaključil z vožnjo mimo Chinatowna.

V nadaljevanju nas je pot vodila do Intelovega muzeja, kjer so na voljo vsi Intelovi izdelki kronološko razvrščeni. Poleg razstavljenih procesorjev je bilo predstavljeno njihovo delovanje ter izdelava od pridobivanja silicija pa tja do končnega produkta. Po slikanju in obveznem obisku tamkajšnjega "gifshopa" smo se odpravili v Tech Museuv v San Jose. Sam muzej je zelo zanimiv in je poln poizkusov ter prikazuje delovanje tehnologije na prvoosebni način. Razstavljeni so poizkusi iz področja fizike, sizmike, odkrivanja vesolja, multimedije, robotike, itd. Najbolj nam bo ostal v spominu simulator potresa, ki simulira 10 različnih potresov iz ...

Dolgo poležavanje v postelji vsekakor ni del naše ekskurzije. Tako smo se že nadvse zgodaj zbudili, pojedli zajtrk in se podali proti pomolu 33 (»Dock 33«), od koder nas je ladjica popeljala proti otoku Alcatraz, eno izmed bolj odmevnih znamenitosti San Francisca. Po pristanku ladjice na otoku smo dobili navodila za ogled, nato pa je leta potekal prosto v lastni režiji. Del zapora je vključeval tudi avdio vodiča na slušalkah, ki smo ga izkoristili in tako izvedeli še malo več o zaporu in otoku.

Otoček Alcatraz je bil nekdaj dom najnevarnejšim kriminalcem v ZDA. Otok leži 2.4 km stran od obale San Francisca. Večina pozna otok po slavnem zaporu, mnogi pa ne vedo, da je bil lep čas dom Indijancev in da je bil v začetku mišljen kot vojaška utrdba s svetilnikom. Odkritje zlata v Kaliforniji leta 1850 je v zaliv v San Franciscu privabilo na tisoče ladij. To je ustvarilo potrebo po svetilniku, ki je prvič zasvetil leta 1853 in je bil hkrati prvi svetilnik na pacifiški obali. Tri leta kasneje so mu dodali še zvonec, ki opozarja na meglo. Alcatraz je postal zapor oktobra leta 1933. Zanimivo je, da je otoček v neposredni bližini pristanišča v San Franciscu. Ob koncih tedna, ko so se na pomolih San Francisca odvijale nore zabave, so lahko zaporniki celo slišali glasbo. Obiskovalca ob pogledu na zaporno celico kar stisne pri srcu. Prostor je tako utesnjen, da se kakšen večji zapornik še pretegniti ni mogel najbolje. Prostora je bilo dovolj le za zložljivo posteljo, umivalnik, straniščno školjko in polico.

Med 29-letnim delovanjem zapora je bilo več poskusov pobega, vendar uradno ni pobegnil noben zapornik. V 14 poskusih pobega je sodelovalo 34 zapornikov, dva sta poskusila pobegniti dvakrat. Sedem ubežnikov so pazniki ustrelili in ubili, dva sta se utopila, pet jih nikoli niso našli, druge pa so prijeli. V najbolj znanem poskusu pobega so sodelovali Frank Morris in brata John in Clarence Anglin. Izginili so 11. junija leta 1962, njihov pobeg pa še danes velja za enega najbolje načrtovanih do danes. Služil je celo za ...

Dež in nizka oblacnost sta nas pospremila v nase prvo jutro v San Franciscu. Take vremenske razmere naj bi bile kar pogoste za mesto, ki slovi predvsem po dolgih strmih ulicah, tramvaju(cable car), zaporu Alcatraz ter do leta 1965 najdaljšem mostu Golden Gate.

Po daljšem spancu smo se z našim kombijem odpravili na ogled enega lepših mest v Californiji. Naša prva točka katero smo si ogledali je bil Pier 39, še ena od večjih znamenitosti tega mesta. Ta pomol je res prava paša za oči. Gre za zelo velik pomol, po večini grajen iz lesa z velikim številom lokalov, ter trgovin s spominki. Na koncu pomola so nas pozdravili morski levi, kateri poležavajo na številnih splavih ob pomolu. Iz te točke se prav tako odpira fantastičen pogled na znameniti most Golden Gate ter Alcatraz, katerega si bomo podrobneje ogledali jutri. Na začetku pomola je tudi Hard Rock Cafe, ki je kot nekak bar in glasbeni muzej hkrati. V njem so raztavljeni razni inštrumenti, obleke ter nekaj zlatih plošč nekaterih najbolj znanih glazbenikov. Najbolj nas je navdušil podpisan klobuk kralja popa Michaela Jacksona. Pot nas je nato vodila do Golden Gate-a, ki smo si ga ogledali še od bližje ter ga občudovali v vsej svoji mogočnosti. Debele jeklene vrvi ter mogočni betonski stebri ne morejo pustiti nikogar ravnodušnega, še posebej če pomislimo da je bil most zgrajen leta 1935. Kljub dežju smo se ustavili na različnih lokacijah ter občudovali in slikali most in San Francisco iz različnih perspektiv. Pot smo nato nadaljevali naprej proti zelo lepem zalivu, kjer je bilo kljub dežju in mrazu veliko surferjev na valovih. Do tja nas je vodila pot, katera je bila na enem odseku precej strma, ovinkasta ter z kar velikim prepadom na eni strani. Peljali smo se tudi mimo znamenitega YMCA. V zalivu smo se nato ustavili relativno precej casa saj je bilo zelo zanimivo gledati visoke valove ter surferje, ki so počeli razne vragolije na njih. Glede na deževno vreme smo imeli danes večinoma vožnjo s kombijem po mestu ter si na tak način ogledovali znamenitosti. Tako smo ...

Tretji dan v Silicijevi dolini smo imeli predvsem dva cilja, in sicer obisk raziskovalnega centra NASE in podjetja Google. Ker se oba obiska nahajata v Silicijevi dolini, nam je bila danes dolga vožnja s kombijem prihranjena.

NASA raziskovalni center nas je pozitivno presenetil že z dejstvom, da je bil vstop brezplačen. Pogosto se zgodi, da za malo denarja dobiš malo muzike, ampak v tem primeru slovenski pregovor ne drži. V centru nam je prijazni vodič predstavil veliko zanimivosti iz zgodovine ameriškega vesoljsega programa. Tako smo izvedeli, da bi se lahko edina neuspešna odpravo na Luno z vesoljskim plovilom Apollo lahko končala še precej bolj tragično, če bi se eksplozija rezervourarja za kisik zgodila ob povratku na Zemljo in ne dva dni po izstrelitvi. Gospod nam je je prijazno odgovarjal tudi na naša vprašanja. Izvedeli smo, da trenutno NASA stavi precej več na robotske odprave kot na odprave s človeškimi posadkami, saj so učinkovite in veliko cenejše, kar je v teh težkih ekonomskih razmerah, v katerih so trenutno ZDA, zelo pomembno. V raziskovalnem centru si je moč ogledati precej zanimivh eksponatov, kot je kamen z Lune, vesoljska oprema in vesoljska hrana, ki smo jo lahko tudi kupili ter poskusili.

Popoldne smo se odpravili proti Googleu, ki je najbolj znan po svojem spletnem iskalniku. Sedež podjetja je resnično impresiven in je pravzaprav mesto v malem, saj ima sedemnajst restvaracij, nogometna igrišča, igrišča za odbojko, bazene... V podjetju nas je sprejel Slovenec Žiga Mahkovec, ki tukaj dela že več kot štiri leta. Pripravil nam je kratko predavanje, v katerem je predstavil filozofijo podjetja, svoje delo in kako sploh začeti v Googlu. Izvedeli smo, da ga je Google kontaktiral, ker so opazili njegovo delo na odprtokodnem projektu, kako podjetje skrbi za osebne podatke, kakšne načrte ima s svojim socialnim omrežjem ipd. Čas je kar prehitro minil in počasi smo se odpravili proti naslednjemu cilju – San ...

Po večernem druženju s slovenskim programerjem Martinom Soncem smo se v jutranjih urah odpravili proti University of California, Berkeley, ki leži v istoimenskem mestu. Ustanovljena je bila leta 1868 z združitvijo zasebnega Kolidža Kalifornije in javnega Kolidža za kmetijske, rudarske in mehanične znanosti. Med diplomanti te univerze je kar sedemdeset nobelovih nagrajencev in vredno je omeniti tudi dejstvo, da so v Lawrence Berkeley National Laboratory (Berkeley Lab) odkrili kar 16 kemijski elementov, kar je rekord med vsemi univerzami na svetu.

Na univerzi nas je pričakal Slovenec Gregorij Kurillo, ki je diplomiral in doktoriral na Fakulteti za elektrotehniko, Univerze v Ljubljani in je trenutno zaposlen v Teleimmersion Lab-u. V laboratoriju, ki je ravno v času našega obiska bil v fazi seljenja iz podstrešja na boljšo lokacijo, smo si ogledali napravo za 3-D rekonstrukcijo posnetih objektov. Naprava naj bi bila namenjena 3-D video konferencam preko katerih bi lahko ljudje iz različnih koncev sveta komunicirali med seboj, potencial ima pa predvsem v tele medicini.

Po predavanju in ogledu laboratorija smo se sprehodili po kampusu, ki se razprostira na 2692 hektarih. Na nas je največji vtis napravil Sather Tower, ki se sredi kampusa dviga kar 94 metrov visoko. Tudi sami smo se čisto po ameriško, z dvigalom, povzpeli na vrh stolpa, s katerega je bilo moč videti celoten kampus, San Francisco in pa Golden Gate Bridge. Sam stolp je dobil vzdevek Campanille, saj posnema zvonik bazilike Sv. Marka v Benetkah.

Celotna okolica je res živahna, saj študentsko populacijo sestavlja dobrih 25 tisoč dodiplomskih in deset tisoč podiplomskih študentov. Moč je bilo opaziti veliko število študentov azijskega poreka, kar je za Berkeley tudi značilno. V kampusu je moč zaznati zelo dobro vzdušje, malenkosti kot so predavanja profesorjev sredi zelenic, sončenje, športno udejstvovanje in pa konzumiranje zdravil proti nespečnosti so na nas napravile globok vtis. Na žalost naša olimpijka Sara Isakovič v času našega obiska ni bil ...

Tudi tokrat smo prenočili v motelu Best Westeren, ki nas je ponovno pozitivno presenetil s kvaliteto, ki smo jo dobili za dokaj nizko ceno. Po jutranji kavici in dobremu raznolikemu zajtrku smo se podali proti 17-mile drive, 27 kilometrskem obvozu po zavarovanem obalnem področju.

Na tem lepem predelu so si zgradili hiše, vile ter rezidence mnogi bogataši in slavni. Cene tovrstnih nepremičnin so vrtoglavo visoke in kar hitro presežejo milijon dolarjev. Med stavbami so se razprostirali lepi urejeni parki, gozdovi in golf igrišča. Kar pa nas je še bolj presunilo, so bile peščene plaže, na katere so butali dvometrski valovi. Iz valov so se dvigale čeri, na katerih so se sončili tjulnji. Bilo jih je res veliko, poleg njih pa smo lahko opazili še obalne ptiče in veverice. Zanimivo je, da se prav vsi držijo zakona, ki prepoveduje hranjenje živali in tako ohranja naravni cikel razmnoževanja in selekcije.

Iz območja vil in narave smo se podali proti obalnemu mestecu Monterey. Tam smo si ogledali lepe obalne hiške ter prisidrane jadrnice in čolničke. Ker smo postali lačni, smo si privoščili obmorsko kosilo, ki je bilo izvrstno. Ob plačilu pa kaj kmalu začutili turistični aspekt mesteca, saj nas je dobrota kar dobro udarila po denarnici. Plačali smo v povprečju petnajst evrov, kar se nam je za trenutne cene zdelo dokaj veliko.

Po obedu smo se podali v Silicijevo dolino. Lepo pokrajino so kmalu zamenjale poslovne stavbe. Proti večeru smo prispeli do motela Camino Inn. Hitro smo spoznali, da v obalnem pasu (»Bay area« - Silicon valley) motele uporabljajo predvsem delavci. O poslovnežih ni bilo namreč ne duha ne sluha.

Zvečer smo se dobili z Martinom Soncom, razvijalcem Android aplikacij, ki se je preselil v silicijevo dolino in tu dela že pol leta. Predstavil nam je svoj pogled na Silicijevo dolino, ki si jih lahko preberete v nadaljevanju. Skupaj smo preživeli kar veliko časa ter si tudi ogledali center mesta Palo Alto. Izvedeli smo, da se podjetniki mrežijo predvsem zvečer na družabnih dogodkih. ...

Po najdaljši vožji iz Los Angelesa proti mestu Arroyo Grande smo se prebudili v dosedaj najcenejšem, a kljub temu najbolj udobnem hotelu Best Western. Cena nočitve na osebo je bila celih 14 evrov.

Ob pol desetih zjutraj smo prispeli v Visitor Information Center nuklearne elektrarne Diablo Canyon Power Plant, kjer nas je sprejela Eleanor Ripley. Po krajšem ogledu razstave plakatov in eksponatov z zanimivimi dejstvi o jedrski fiziki, nam je dama v letih pozne jeseni pripravila krajšo predstavitev o dotični jedrski elektrarni, ki je tipa PWR (pressurized water reactor).

Elektrarna ima dva reaktorja, katerih električna moč je 1120 MW, termična moč je skoraj trikrat večja, za predstavo o moči reaktorjev naj omenim, da ima Nuklearna elektrarna Krško 696 MW električne moči, celotna Slovenija pa 2880 MW instalirane moči; torej Diablo bi skoraj v celoti pokril vse energetske potrebe v Sloveniji. Elektrarna za hlajenje uporablja morsko vodo, ki pa jo konstantno razsoljujejo.

Elektrarna je glede varnosti ob cunamijih zagotovo varnejša kot pa Fukušima, saj stoji 20 metrov nad morsko gladino in pred njo na morju stojijo valobrani. Vsekakor je zanimivo tudi dejstvo, da vodo, ki jo uporabljajo za hlajenje, lahko segrejejo za 20C, medtem ko je v Krškem, ki za hladilo uporablja vodo iz Save, ta razlika le 3C s tem, da je omejitev zgornje temperature 27C. Ravno zaradi zelo tople vode ob elektrarni se je v morju ustvaril poseben ekosistem, zato je morski habitat zelo bogat. Posebnost jedrskega objekta je, da najstarejše izrabljeno gorivo shranjuje zunaj zadrževalnega hrama, kar na prostem. Izrabljeno gorivo vstavijo v jeklene sčite iz katerih izčrpajo zrak, vpihajo helij in hermetično zaprejo. Nato te ogromne jeklene ščite namestijo na protipotresno ploščad.

Po predavanju smo se zasuti z informacijami s kombijem odpravili proti jedrskem objektu. Celotna elektrarna stoji na ogromnem posestvu in varnostni pregled je potrebno opraviti 10 kilometrov pred elektrarno. Elektrarna stoji v Diablo Canyonu in je zelo dobro ...

Današnji blog bo nekoliko tehnično obarvan saj je bil danes na programu obisk univerze UCLA. Po jutranji kavi, (vsaj Američani ji rečejo tako) smo zjutraj spakirali kovčke in zapustili hostel. Po kratki vožnji skozi Bevery Hills in Bel Air, kjer smo si ogledali nekaj hiš slavnih in bogatih, ki se nahajajo nad kampusom, smo prispeli v območje kampusa. Ta nas je takoj navdušil s svojo urejenostjo in organiziranostjo. V kampusu nas je sprejel profesor Ivo Dinov COO (Cheif Of Operations) LONIja (laboratorija za nevroznanost). Predstavil nam je izobraževalne in pedagoške aktivnosti laboratorija. V laboratoriju se ukvarjajo z izgradnjo modelov možganov za proučevanje različnih bolezni (alzheimerjeva bloezen, sizofrenija…). Eden izmed njihovih večjih projektov je t.i. Pipeline. Gre za programsko okolje za reševanje različnih problemov s področja digitalne obdelave slik, analize genov, statistike, fizike… Orodje je zasnovano zelo modularno. Podatke predstavimo kot podatkovni tok (angl. data flow) določenega tipa, ki povezuje bloke za procesiranje podatkov (za tehnično podkovane bralce naj povemo, da podoben koncept uporablja tudi LabView). Posamezni bloki izvajajo zelo različne funkcije, iz obstoječih pa je možno ustvarjati nove, tako da z vsakim nivojem večamo kompleksnost programa. Celotna stvar je napisana v Javi, tako da je program neodvisen od operacijskega sistema. Zares impresivna stvar pa je, da program teče na gruči računalnikov in je sam zmožen, najprej paralelizacije problemov (seveda le tistih pri katerih je paralelizacija možna) in nato porazdeljenega izvajanja na gruči računalnikov. Skupno ima laboratorij za izračunavanje na voljo nekaj tisoč procesorjev, v času našega obiska pa so ravno pripravljali prostor za še dodatno razširitev računske moči. Vhodne podatke predstavljajo slike iz MRI-jev in CT-jev, ki jih dobijo iz bolnišnic po državi. Izhod je običajno numeričen rezltat, ki ga je potrebno znati interpretirati.

Navdušeni smo bili tudi nad konceptom njihovih predavanj. Vse gradivo je dostopno ...

Po včerajšnjem deževnem dnevu, smo se danes prebudili v lepo sončno jutro. To je bil zelo dober obet za današnji dan, saj smo načrtovali izlet v zabaviščni park Six Flags: Magic mountain. Opravili smo standardno jutrajno rutino(umivanje, zajtrk) ter se odpravili, vendar še preden smo štartali je prišlo do razočaranja, saj je na ulici pred hostlom potekal maraton, zaradi katerega je bila cesta zaprta in tako tudi naša možnost za zapustitev hostla. Sedaj nam je postalo jasno, da list obešen na naših vratih ni bil pomota temveč opozorilo. Sprijaznili smo se s tem, da bomo na odhod morali počakati še nekaj časa, da se zaključi prireditev. Nekaj prostega časa je vsak izkoristil po svoje, nekaj pa smo izkoristili za urejanje slik ter videov iz prejšnjih dni.

Končno je napočil čas za odhod. Polni pozitivnih pričakovanj, ter upanja po stabilnem, lepem vremenu smo odšli naproti približno 30 minut oddaljenemu zabaviščnem parku, ki po informacijah katerih smo dobili od tamkajšnjih zaposlenih, slovi po največjem številu vlakcev smrti v ZDA. Za občutek lahko park primerjamo z italijanskim Gardalandom, ampak celotno gledano je ta malenkost manjši vendar ima veliko več vlakcev smrti. Takoj po prihodu v park smo stekli proti nam najzanimivejši atrakciji. To je bil vlakec smrti ( z imenom X2 )kateri je imel tirnico na sredini ter po dva in dva sedeža na strani, ki sta se vrtela okoli svoje osi, tako da je vožnja nekaj časa potekala v normalni smeri nekaj časa pa nekako vzvratno. Za dodatno popestritev sta poskrbela še dva izbruha ognja med vožnjo. Polni adrenalina smo skoraj tekli od enga vlakca do drugega. Na našo srečo vreme in temparature idealne za take zabaviščne parke zadnje dni niso bile ravno prijazne in tako so bile vrste relativno kratke. Po parku je prav tako veliko restavracij katere imajo kot se za restavracije na takih mestih »spodobi« dokaj visoke cene. Na vsakem koraku parka je možnost iger na katerih je možnost dobiti nagrade(razne pliše, žoge, zastave NBA klubov ipd.). Seveda smo se teh iger tudi ...

Mineva nov dan. Po močnem dopoldanskem deževju, se je sedaj vreme umirilo. Trenutno se peljemo od San Diega do Los Angelesa.Ura je pol sedem in pravkar je skozi oblake posijalo sonce. San Diego smo danes obiskali z enim samim namenom - si bližje ogledati ameriški bojni stroj, ki predstavlja prevlado na morju in zagotavlja mir na oddaljenih območjih. Seveda govorimo o letalonosilki. Razstavljena je letalonosilka Midway, ki je svoje delo opravljala od leta 1945 do 2002. Zaradi močnega deževja si polube na našo veliko žalost nismo mogli ogledati. Vseeno smo si na dolgi in zanimivi turi lahko ogledali glavne dele, ki skrbijo za obratovanje ladje in za storitve posadki.

Vseh stvari, ki bi jih vam lahko opisali je občutno preveč, zato vam bomo povedali samo nekaj zanimivosti. Skozi vhod smo najprej prišli v hangar, kjer se nahajajo letala, ko niso v zraku. V hangarju se opravljajo popravila in priprava letal. Hangar je v obliki velikega kvadra, ki ima vmes protipožarne pregrade, ki v primeru požara ločijo prostor na več manjših prostorov. Letalske dele v hangar potegnejo z žerjavom, ki seže v skladišča do 3 nadstropja nižje. Letalonosilka se je skozi čas spreminjala in dograjevala, prav tako pa se je spreminjala flota letal. V hangarju in na polubi so razstavljena različna letala od propelercev do reaktivcev, ki so skozi obdobja bila del flote. Različni tipi letal, so namenjeni za različne vrste spopadov . Razstavljeni so tako bombniki kot tudi lovci. Različni bombniki in lovci se med seboj merijo predvsem po uspešnosti napadov.

Da lahko tako velik bojni stroj deluje, je potrebno veliko zaposlenih. Inženirji, kuharji, piloti, mehaniki, poštarji, zdravniki in drugi so skrbeli za nemoteno obratovanje. Letalonosilka je svet v malem. V videoblogu si lahko ogledate nekaj utrinkov iz našega izleta. V San Diegu se nismo dolgo mudili, saj je bilo vreme še vedno nestanovitno. Vseeno pa ni težko opaziti neverjetne urejenosti mesta. Rastje, rože in parki z lepimi drevoredi in fontanami pričara mestu zeleno-pisan, živahen, ...

Dan smo začeli ob sedmi uri zjutraj. Trije člani ekipe so se s taksijem odpeljali do bližnjega izposojevalca kombijev, kjer smo imeli že rezervirano prevozno sredstvo za naslednjih 26 dni (5.3 litrsko bencinsko mrcino lahko vidite v galeriji). Aljoši se je že zjutraj nasmehnila sreča, ko je v taksiju našel bank­­ovec za $5, dotični bankovec gre v Las Vegasu na številko pet in s kančkom sreče bomo zelo obogateli. Kakorkoli, podobne sreče ni imela voznica pickupa, ki se je med našim zajtrkovanjem zaletela v bližnjo avtobusno postajo.

Naslednji postanek je bila trgovina Best Buy, kjer smo kupili GoPro kamero s katero nameravamo posneti celotno pot (izbrane dele bomo objavljali na videoblogu). Ker je pred nekaj dnevi izšla nova verzija iPada, smo pred trgovino videli vrsto ljudi, ki je čakala na nakup te resolutionary napravice. Pot smo nadaljevali do California Science centra.

Pri Science centru nas je pričakalo razstavljeno vojaško letalo, pri katerem smo napravili tudi prvo skupinsko fotografijo. Nato smo se odločili za ogled 3D filma o teleskopu Hubble. Film je opisal lansiranje teleskopa Hubble v zemeljsko orbito in servise na njem. Film je zelo dobro opisal dosežke človeštva v vesoljski tehniki zadnjih dvajsetih let. Po filmu smo nadaljevali ogled science centra, kjer smo izvedeli kar nekaj podrobnosti o optičnih vlaknih, prenašanju signala ter o hibridnih motorjih v avtomobilih.

Po Science centru smo se odpeljali do našega naslednjega prenočišča, Banana Bungalov, kjer smo se udobno namestili ter si privoščili tajsko kosilo. Ko smo svoje želodčke napolnili, smo se podali po pločniku slavnih (»Walk of fame«). Prepoznali smo kar veliko zvezd slavnih oseb, vendar pa je večina zvezd ostala nam neznanih. Pot je spremljalo tudi veliko trgovin s spominki, ki so vsebovale predvsem kitajsko blago in ceneno erotično perilo. Po dveh kilometrih smo se ustavili pri Starbucksu na kavici. Vtisi iz Hollywooda so bili mešani. Po eni strani se nam je zdela četrt cenena zaradi kitajskih trgovin in nepotrebnih ...

Pozdravljeni vbralnci našega bloga. Javljamo se vam iz večernega leta iz NY v LA, ker potem verjetno ne bomo imeli več energije. Tukaj, prav na temu letu, se seznanjamo z ameriškim utripom. Med tem ko bomo zopet prevozili nekaj časovnih con, naša ekipa sedi med seboj razpršeno, med različnimi ljudmi (toliko raznolikosti še nismo videli v življenju). Notranjost letala poleg LCD televizorjev razsvetljujejo iPadi. Uporablja jih skoraj vsak (od Japoncev, zagorelih lepotičk do poslovnežev...). Različne rase, različni tipi oblačenja, ampak skupne igračke, ki nas združujejo v navadah. Gospodom iz Silicijeve doline je zagotovo uspelo vplivati na naša življenja. Pravzaprav skoraj nihče ne gleda filmov letalske družbe na televizijskih zaslonih, ampak vsi gledajo svoje lastne vsebine na tabličnih računalnikih. Na desni nekdo gleda Harry Potterja, na veli bere knjigo, spredaj pa punca surfa po Facebooku. Dostop do interneta na letalu se da dokupiti za 14 $. Vse skupaj je neverjetno! In mi se bomo odpravili tja kjer se je ta razvoj majhnih prenosnih in povezljivih naprav začel. Ampak še prej se bomo za par dni ustavili v LA. Čaka nas prihod v motel poleg letališča LAX v Los Angelesu, kamor nas pride iskat voznik iz motela. Jutri nas čaka prevzem lastnega kombija, s katerim bomo lahko bolj svobodno raziskovali zahodno obalo in se vozili do podjetij in univerz. Ne bomo vas seznanjali z vsemi malenkostmi, zato bomo za danes počasi zaključili, kar pa ne pomeni, da si za vas v prihodnje ne bomo vzeli veliko časa in vam poskušali čimbolje poročati. Vseeno pa vam na kratko povemo, kako je potekal danes naš dan, da se ne boste počutili prikrajšane (posebej to velja za tiste, ki bi radi pridobili koristne informacije, ker tudi sami načrtujete podoben izlet).

Zbor pred Fakulteto za elektrotehniko Ljubljana smo imeli ob 5h. Razdelili smo si še zadnjo prtljago, predvsem darila ameriškim podjetjem. Za vsako podjetje smo pripravili buteljko vina. Za darila smo kontaktirali tudi Slovensko turistično agencijo, ki nam je pomagala z ...