Dan smo začeli že zelo zgodaj, saj smo imeli danes namen obiskati dva parka, včeraj nam namreč to ni uspelo, saj smo do Antelope canyon prispeli prepozno in zamudili še zadnji voden ogled, ki je bil ob 4:00 popoldan. Po skromnem zajtrku smo se hitro spakirali in oddrveli proti zbirnemu mestu, kjer nas je pričakalo pleme Navajo, ki si lasti omenjen kanjon ter upravlja tudi z okoliškimi naravnimi znamenitostmi. Prvi vtis ni bil nič kaj prijeten, saj so cene kar zasoljene – uro in pol trajajoči ogled kanjona stane dobrih $30 na osebo, kar ni ravno malenkost. Kljub visoki ceni smo se odločili vsi obiskati kanjon in kmalu smo ugotovili, da smo se odločili še kako prav. Za pričetek ogleda, smo morali počakati še pol ure, med tem časom smo lahko opazovali Indijance kako so nabijali z golf palico žogice daleč v puščave, zraven pa je bil ročno napisan znak »Ne smeti!.« Hitro nam je bilo jasno zakaj se porabi naš denar :). Kasneje smo sicer ugotovili, da so žogice biološko razgradljive, ter da jih večino poberejo in ponovno uporabijo.

Ob gledanju golfa smo tako dočakali naš prevoz. Indijanec naših let nas je posedel v svoj 4x4 Jeep, kar vseh 8 v enega. Kljub stiskanju nam je kmalu po pričetku vožnje pričaral prav prijetno vzdušje. Prvič smo se namreč z vozilom zapeljali na sipine, po katerih smo se odpeljali proti magičnemu kanjonu. Za nami smo lahko skozi odprta okna opazovali peščeni vihar, ki smo ga ustvarjali. Na vsake toliko je bil na vozišču tudi kak manjši hribček, po katerih smo s štirikolesnikom navihano skakali.

Tako smo se pripeljali do vhoda v kanjon. Ob vhodu v kanjon smo kmalu ugotovili, da izjemne slike, ki smo jih videli na številnih letakih ter na Googlu niso bile »pofotošopane« ali kakorkoli vizualno spremenjene. Sicer moramo priznati, da smo imeli kar srečo, saj naš vodnik ponavadi vodi t.i. »Foto tour«, ki je daljši in vsebuje tudi malo več napotkov, kdaj, kje in predvsem kako fotografirati. Čeprav smo si izbrali navaden »tour«, ki je več kot pol cenejši, nam je domačin podrobno povedal vse o fotografiranju znotraj kanjona. Imeli smo tudi srečo z uro in ogledali žarek znotraj kanjona, ki se prikaže le dve uri na dan. Danes je bil tudi zadnji dan, ko ima ogled ob tej uri tako nizko ceno, jutri namreč začne veljati novi cenik, ki ima cene ob tej uri za 50% dražje. Torej z nekaj sreče smo prišli do fantastičnih, skorajda neverjetnih fotografij. Seveda pa je bil ogled izven objektiva fotoaparata še toliko bolj prijeten.

Ob sprehodu skozi kanjon dobiš občutek, kot da si sredi umetniške stvaritve. Barve se prelivajo iz temno rjavih do svetlih, peščenih in bež. Celoten kanjon je sestavljen iz enega samega kosa peščenega kamna, ki ga je voda in veter skozi zgodovino (in še vedno ga) izoblikovala v mogočno umetnino. Ob sprehodu skozi kanjon izvemo, da se ob močnih nalivih voda v kanjonu povzpne tudi do 4 metre visoko. Tudi mrzla peščena tla v kanjonu spreminjajo svojo nadmorsko višino, glede na pretekle vremenske pojave. Izkušen vodič nam predstavi mnoge oblike, ki so se na prej omenjen način izoblikovale. Tako smo lahko opazili medveda, orla ter kar dva ameriška predsednika, Lincolna in Washingtona. Opazili smo lahko tudi soj svetlobe v obliki srca, na vsake toliko pa se je visoko nad nami tudi spustilo nekaj mivke in tako ustvarilo navidezno peščeno zaveso.

Ob presenetljivih prizorih je pot skozi kanjon, kar prehitro minila. Na drugi strani nas je prijetno presenetil še en Indijanec, ki nam je zaigral na ročno izdelano flavto, značilno za njihovo pleme. Ob povratku na točko vstopa v kanjon smo lahko napravili še nekaj fotografij in prav v temu časovnemu intervalu (okoli opoldneva) je skozi ozke špranje posijal sončni žarek ter napravil naš ogled dobesedno popoln in najboljši do sedaj.

Dobre volje smo se z vozilom po sipinah vrnili iz kanjona. Ogled kanjona nam je bil tako všeč, da smo vodiču pustili še majhno napitnino. Ker se nam je mudilo na ogled velikega kanjona :) (»Grand Canyon«), se nismo kaj dosti obotavljali marveč smo se hitro stisnili v naš razjahan kombi in se odpeljali proti mogočnemu kanjonu. Na poti smo se ustavili še pri točki »Horseshoe«, kjer reka Kolorado napravi tako imenovani »U-turn«, obrat za 270 stopinj. Takšen pojav je v naravi zelo redek, še toliko bolj izjemen pa je, če si ga je moč ogledati 300 metrov nad reko, kar smo storili mi. Na tem mestu namreč reka že potuje po globokem kanjonu in tako smo prvič začutili mravljince v trebuhu, ko smo se na robu prepadne pečine zazrli v naravno črko U.

Po ogledu tako imenovane točke konjske podkve smo se podali proti največjemu kanjonu na svetu. Zaradi slabega vodstva GPS sistema smo na žalost prišli na napačno stran kanjona (razdalja med obema je več kot 400km), ki nima znanega »skywalk« točke. Tam se je namreč možno sprehoditi po steklenem in ograjenem, zračnem hodniku oz. pisti po zraku nad sam kanjon. Vendar pa za to zaračunajo dodatnih $30, hodnik pa tudi ni bil ravno na naši poti. Kljub temu nas je kanjon pozitivno presenetil. Odločili smo si ga ogledati na dveh razglednih mestih in sicer »Desert View« in »Grandview point«.

Prva je bila bolj oblegana s turisti. Tam je stal tudi stolp, ki je bil znotraj opremljen v slogu prvotnih naseljencev Amerike. Na vrhu stolpa smo si lahko ogledali velik del kanjona, vendar pa je ogled potekal skozi okna s šipami in s tem malo pokvaril idilo kanjona. Tako smo bili po večini mnenja, da je bil ogled lepši na vmesni točki stolpa, kjer smo si lahko na izven zaprtega prostora ogledali gigantsko stvaritev in reko Colorado, ki teče po njej. Naslednja razgledna točka nas je še toliko bolj navdušila, saj ni bila tako oblegana in smo tako lahko napravili še boljše fotografije in posnetke. Lahko smo se tudi bolj približali smrtonosnim prepadnim pečinam, ki so nekako še bolje prikazale razsežnosti kanjona. Nekaj članov se je zaradi slabega počutja ob tako izjemnih višinah raje držala v ozadju, ostali pa smo kot tjulni prilezli do roba pečine in se zazrli v obliki kače zavito reko ter hribovja, kanjone in pečine ki so se dvigovali nad njo. V tej pozi bi lahko ležali in uživali ure in ure ter pridobivali navdih za nove podvige. Pokrajina je zares sanjska in opravičeno hvale vredna.

S tem lepim pogledom smo zaključili današnje oglede ter tudi sicer oglede nacionalnih parkov Amerike. Podali smo se proti mestu Kingsman, kjer bomo ponovno prespali v hotelu Best Westeren. V bližnji restavraciji smo si privoščili zrezke (te so v Ameriki zaradi prevladovanja ogromnih verig restavracij redke). S polnimi želodčki in prelepimi spomini smo zaključili še en dan v Ameriki.