Prebudili smo se v sončno jutro in pozajtrkovali. Tokrat smo prenočili v Sleep Inn-u v mestu Bakersfield in vsi moramo priznati, da je bila nastanitev za nizko ceno ($12) vsekakor ena izmed najboljših. Po udobnem spancu smo imeli dober in obilen zajtrk. Trije člani skupine so se sicer odločili upreti ameriškemu načinu prehranjevanja in so se tako odločili, da bodo danes imeli »sadni« dan. Tako je na jedilnik že zjutraj prišlo tudi sadje, ki smo ga kupili včeraj ob plantažah. Sadje je zares izvrstno.

Po avokadih, pomarančah in jabolkih smo se odpravili na pot. Sprva smo se vozili po neskončnih planjavah na katerih se je krmilo govedo in ostala živina. Razen posamičnih rančev nismo opazili skoraj žive duše, pokrajini pa zares ni bilo videti ne konca ne kraja. Zeleno rastje se je po približno sto kilometrih začelo počasi redčiti, barve pa so postopoma prehajale iz zelene v slamnato. Še dobro se nismo zavedali in že smo se znašli sredi puščave. Po ravni cesti brez ovinka smo se po pustem območju peljali vse do Edwardsove zračne baze (»Edwards Air Base«), kjer smo upali, da si bomo lahko ogledali kako stvaritev NASE, a na žalost smo upe kaj kmalu opustili, saj smo spoznali, da je območje zelo strogo zavarovano. Tako razen pogleda na bojno letalo in nekaterih skopih informacij na tabli nismo izvedeli ravno veliko.

Nato smo se podali do Mojave Airspace port, kjer smo doživeli še drugo razočaranje, saj se niso držali urnika, ki je bil na internetu in si tako nismo mogli ogledati raznolikih letal, ki jih hrani to letališče. Iz letališča Mojave smo se podali na pot proti propadlemu mestu. Med potjo smo si še ogledali Kramer Junction, elektrarno, ki uporablja energijo iz sonca na prav poseben način. Elektrarna namreč usmeri žarke s pomočjo posebnih zrcal in leč (konkavne oblike) v eno točko. V tej točki segreva vodo, ki se nato upari in poganja turbine. Kmalu za elektrarno smo v daljavi uzrli malo mestece. Ko smo se mu približali, smo ugotovili, da gre za Calico ghost town. Za mestece dandanes težko rečemo, da je mrtvo, saj je postal že prava turistična atrakcija. Kljub temu je mestece zares prijetno. Med sprehodom po mestecu dobimo hitro občutek, da smo sredi nekega vesterna, filma, ki se dogaja na divjem zahodu. Med lesenimi hiškami lahko opazimo kovača, usnjarja, lesarja in druge zanimive objekte obrtnikov, ki so danes povečini trgovine s spominki. Nekaj hišic je spremenjenih tudi v nekakšne muzeje in tako lahko še lažje dobimo predstavo, kako je mesto dejansko izgledalo in delovalo. Izvemo tudi, da je bilo ustanovljeno neka let pred 1900, v času srebrne mrzlice. Tako del mesta predstavlja tudi rudnik srebra, katerega majhen delček si je moč tudi ogledati. V svojih »srebrnih« časih je v mestu živelo 5000 ljudi, danes pa jih živi le še 9.

V mestu smo dočakali sončni zahod in se nato podali proti Ridgecrest-u , kjer smo se odločili prenočiti naslednjo noč. Kljub temu, da je mestece zelo majhno in nič kaj turistično, je nastanitev veliko dražja. Tudi pokritost s signalom in internetom je slabša. V času pisanja se pripravljamo na jutrišnji pohod po puščavskem območju, Death Valley, ki ga že vsi nestrpno pričakujemo.